2. sep 2012 19:08
moj svet,
Glede dojenja: oba sem dojila okoli 4 mesece in pol; hči je že pri treh mesecih najprej pojedla svoj obrok prekostekleničke, potem pa še spraznila prsa, torej smo ravnali kontra vseh napotkov, a sesala je tako, da je bilo veselje in potem zaspala kot top. Najprej dojenje in potem steklenička, to se pa ni obneslo. hecno, ne?
Sin je bil lenoben, namučila sem se, potem pa se prenehala obremenjevat. Šitir mesece je šlo, potem pa ne več. Pa je dobil flaško in navadno mleko, čez čas še čokolino, rižolino in podobno (vse sladkano, se razume, sicer je flaška frčala kot s fračo izstreljena), pa je zdrav ko dren, zobe ima vzorčne (pri 27 letih eno samo plombo) in tudi sicer je zrasel v visokega in postavnega fanta.
Vsak otrok je nekaj posebnega, kot je posebna vsaka mama. Pomembno je, da mama razume otrokove potrebe, za kar je seveda potrebnega nekaj časa, in da ničesar ne dela na silo. Če ni mleka, ga pač ni. Lahko poskušamo, a če ne gre, pač ne gre. Bolje se je sprijaznit s tem in dati otroku nadomestno hrano, kot pa se obremenjevati s tem in si očitati ... to se prenese na otroka, nervozen postane in potem je to samo začaran krog, ki mu ni konca.
Mirno, počasi, z občutkom, tudi kak nasvet starejših, četudi se zdi mladim sodobnim materam še tako nazadnjaški, včasih le prav pride. Otroci imajo še vedno enake ritke in enake potrebe po hrani in predvsem po toplini, sodobna spoznanja gor ali dol.
Malo me je zaneslo, spomini pač.
mamamia