Porodnišnica postojna

2. sep 2012 10:53

Hvala, moj svet :)

Ne mislim, da ne bom znala, samo srčno si upam, da se bova polno dojila :) To si res želim....

Hvala za prijazen odgovor...

Uživava še zadnje 4 tedne :)

LP

2. sep 2012 11:02

Sango, povsem razumem kaj iščeš in za kaj te skrbi, ker iz napisanega si želim enako, ko bo končno prišel magični +. Vedno bolj si želim naravnega poroda, kolikor vem, ga v lj ne izvajajo. Prekmurje mi je malo daleč, ko se enkrat začno popadki si ne želim še 2 uri vožnje do tam. Ne iščem nobel spalnih srajc pa večerjo ala carte, si pa želim prijazno in razumevajočo babico, ki razume kaj rabim in tam ne le stoji in čaka kdaj bo veliki finale in name ne bo gledala kot na še en kos mesa na mizi. In da mi bodo sestre potem znale svetovat, če mi kaj ne bo šlo, za moje pojme so zato tam.

V naših bolnicah sem preživela že kar nekaj tednov, kot otrok dala čez kar nekaj operacij. O strokovnosti naših zdravstvenih delavcev tako raje nebi. Je nekaj čudovitih, a žal vse preveč takšnih, ki ne vedo čisto prav, zakaj so tam. 

2. sep 2012 11:36

Ne vem no, jaz sem še vedno prepričana, da je večina babic in sester na porodnih oddelkih ali v porodnišnicah prijaznih in ustrežljivih, potrpežljivih in razumevajočih. Da se naš slab vtis ustvarja zaradi nekaj razvpitih primerov ali tudi zavoljo lasten slabe izkušnje, pa čeprav ene same.

OlivaB, vse kar pričakuješ, imaš v vseh slvoenskih porodnišnicah, v to sem prepričana. Ena naša znanka, zdravnica sicer, je šla prvega otroka rodit v tako opevano porodnišnico v Avstrijo, v bližini SLO meje, samoplačniško seveda, a je rekla, da nikdar več. Drugega ootroka je rodila v mb porodnišnici. Spet druga je bila v A navdušena, treja ravnodušna.

Kakorkoli obračamo, vse je subjektivno. Naša pričakovanja, naša občutja, naše doživljanje nečesa tako posebnega, kot porod še vedno je.

In če si želiš naravanega poroda - kakšen pa je to? S carskim rezom vem, da ne, torje verjetno misliš v vodi oziroma bazenu?
 ZAme je naraven porod tudi tale običajen, na porodni mizi v porodnišnici, in odkar izvajajo epiduralno, je tudi, tako vsaj pravijo, manj boleč.

Vsaka sestra na oddelku bo pomagala pri učenju dojenja. Moj sin je potreboval tri dni, da je kljun odprl in začel sesati, in to šele potem, ko ga je sestra prijela za nos, da je odprl usta in sem mu dojko potisnila v usta ...

Samo brez panike in prevelikega kompliciranja, porod je ena taka čudovita naravna stvar, da bi morali biti skoraj vseeno, kje rodiš, samo da tisto bitjece stisneš k sebi, seveda potem, ko ti ga najprej na trebuh položijo za nekaj sekund ...

 vČasihs e mi zdi, da so nekatere mame bolj nase skoncentrirane kot na porod oziroma otročka.

2. sep 2012 13:00

Podpišem se pod mamamio -  .

Pozdravček!

2. sep 2012 13:29

Če te je strah, da ne boš znala dojiti, si preberi knjigo 'Dojenje in materinstvo iz srca'. In ne skrbi, gre za nekaj naravnega in najlepšega.

2. sep 2012 13:46

Ne želim si carskega, ne želim si epiduralno in z nogami v luft. as simple as that. sem zaradi tega skoncentrirana le nase?  prav se mi zdi, da sem skoncentrirana tudi nase, to pa nikakor ne pomeni ''le nase''. porod je šok tudi za otročka, ne le za mamo. vem da se večina teh naravnih procesov odvije samih od sebe, po občutku. če pa se kje zatakne, je pa vseeno lepo, če nam kdo priskoči na pomoč. v dobro otročka seveda. 

knjih sem v zadnjih 10 letih prebrala na to temo že kar nekaj in še marsikatero bom. je pa zanimivo kako se smernice spreminjajo, ali pa so različne celo po državah.

2. sep 2012 15:00

Oliva,

kamor koli boš šla rodit v prepričanju, da zdravniki in babice (za razliko od tebe) nimajo pojma, bo bolje, da se zavlečeš v domači skedenj, ker ti je porodna travma tako rekoč usojena. Malo zaupanja do sveta okoli sebe pa vendarle moraš imeti; sploh, če se greš naravni porod, ti mora biti jasno, da je velikokrat treba samo pustiti času čas in se lahko ure in ure ne dogaja nič, v kar bi zdravnik ali babica morala poseči. V Sloveniji je porodnišnic kar nekaj, izberi si eno in pokaži vsaj malo spoštovanja do njihovega znanja in dela, pa se vnaprej dogovorite, kaj pričakuješ in kaj lahko dobiš. Iz tvojega pisanja namreč ni mogoče razbrati, kaj so tvoja pričakovanja, zato se o njih pomeni vnaprej. Na vse  v življenju pač ne moreš vplivati in vsega ne moreš imeti pod kontrolo. Predvsem pa ne kompliciraj na zalogo, pa ne vnaprej mešat "v dobro otročka" s "tako kot jaz hočem".

2. sep 2012 15:24

Sango, ne skrbi preveč. Glej, če ti kaj ne bo šlo, če ti bo hudo, ne se zapret vase in kar lepo vprašaj sestre in zdravnike prav vse, kar te zanima. Sama sem spoznala kar nekaj mamic, ki so iz porodnišnic prihajale nezadovoljne, pa se je potem izkazalo, da sestram niso hotele ne zaupati svojih strahov ne vprašati, kar jih je zanimalo ... in če si predstavljaš, da si sestra, pa te mamica v postelji nič ne vpraša, se nič ne potoži - kako ji boš svetovala in pomagalo. Jaz sem imela prvič kar velike probleme z dojenjem in veš kaj - "rešila" me je sestra, ki so jo vsi na oddelku imeli za zadirčno in "smotano". Ko sem drugi dan ponoči jokala od bolečin in tesnobe, sem jo poklicala in jo vprašala, če mi lahko kako pomaga. In je pritekla in par ur presedela ob meni ter mi pomagala pristavljat otroka in masirat prsi. Tega ne pozabim nikoli! Še naslednje dni me je hodila gledat in me hecat, če pridno ponavljam, kar "sva se naučili!".

Tako da - prvo pravilo je: naj te ne bo sram vprašati karkoli te bo zanimalo in naj te ne bo sram tvojih strahov in dilem, pa če se ti bodo zdele še tako "banalne".

Pa kolikor vem, se lahko gre v postonjsko porodnišnico že prej pogledat in se pogovorit, kako in kaj. En dan vzami telefon v roke pa jih prijazno povprašaj, če jih lahko obiščeš. Boš ti bolj pomirjena, ker se boš na lastne oči prepričala, kam boš šla. Kar pogumno!

Nas so v Šempetru v okviru "materinske šole" peljali pogledat porodni trakt in vem, da je nekaterim mojim "soborkam" bolj zaskrbljene sorte to zelo pomagale, da jih je bilo manj strah poroda :)

Pa ne se že vnaprej mučit z dilemami, ker to ne koristi ne tebi, ne vajinemu še nerojenemu otročku. Zdaj lepo uživaj v pripravljanju oblekic in pleničk, pa z možem si privoščita kak izletek, večerjo, čimveč se pogovarjajta o svojih pričakovanjih in skrbeh, pa boš videla, kako lepo se boš počutila. Fajn bodi - pa ne pozabi nam sporočiti vesele novice, da tule "nazdravimo" s tabo

2. sep 2012 16:16

No, leta nazaj je moj brat prišel na svet v ljubljanski porodnišnici, midve s sestro pa v stari postojnski na Vilharjevi, pa med nami na račun tega, kje je kdo prispel na ta svet, ni. Tega, da sem sama (no, posledično tudi mama) imela še precej daljši abonma od običajnega, se pa tudi danes nikjer ne vidi.

A to možnost si predvidela, da se lahko zgodi, da boš rodila doma? Pri nas v bližnji žlahti imamo primer, ko je bil prvi otrok rojen doma v spalnici, naslednji pa v najbližjem zdravstvenem domu.

2. sep 2012 18:25

MamaF 

Sango, kot ti je mamaf napisala, vprašaj. Verjemi, da smo bile na tvojem mestu tudi polne vprašanj. Pa te tudi razumem, da si sedaj težko predstavljaš "uauuu še en dan v bolnici", ampak, z leti pridejo izkušnje in to kar ti je napisala Vendelina jr. še kako drži. Zato ne jemlji besed , ki niso čisto takšnie kot si jih ti želiš slišati za napad.

Dojenje.....verjemi, ko boš (če boš) imela še drugega otročka, se boš z njim prav tako učila dojenja. Naša prva hči.....šolski primer poroda, dojenja, podiranje kupčka, spanja..... mleka sem imela toliko, da mi je skoraj dobesedno na prste na nogah kapljal. Druga hči......ker je bila nedonošena se nama je še posebej zdelo pomembno, da je dojena. Glede na to, da še ni imela razvitega sesalnega refleksa, se nisva mogli dojiti in sem si morala stiskati mleko. Joj, joj... stiskala sem si po pol ure po kapljicah, pa se je komaj nateklo za pokriti dno stekleničke. Ubogala sem vse, kar so mi rekli, da morem jest, pa nič... samo še bolj sem bila nervozna in posledično malo mleka. Pa sem vztrajala. Prvič sem jo dojila, ko je bila stara dva tedna in se je splačalo... res, res lepi občutki. 

Ko sva bili doma, sva se sicer lepo hranili, vendar je bila "bolj lene sorte". Dokler je teklo samo je pila, ko pa se je morala potruditi in sama sesati pa je jokala, jokala.... In tu mi je bil v veliko oporo mož... če me ne bi toliko vzpodbujal in pomagal bi gotovo obupala in ji dala flaško..... Povedati želim, kako pomembna je podpora partnerja in domačih. Obe hčeri sem dojila do enajstega meseca, mene ni mama niti en dan.... pa sem vseeno zrasla veš v "kakšno babo"

Zato, kar pogumno in pa srečno..... čez mesec dni pa čakamo na veselo novico.