21. mar 2012 11:25
Lisa, tole si odlično zapisala! Zelo mi je všeč tudi zapis Limnol in marjanej
Tudi sama sem razmišljala, če obstaja tudi kak moški forum, kjer fantje takole debatirajo, koliko jim partnerke "pomagajo" pri delu . Bi bilo zanimivo videti in slišati še njihovo plat zgodbe
Zanimivo se mi zdi, kako smo ženske "narejene" ... več ali manj sem prepričana, da si večina žensk, ko nekako štartamo z lasnim gospodinjstvom same, brez nekih "pogodb" in pogajanj avtomatsko "prisvojimo" gospodinjska dela, kot so kuhanje, likanje, pospravljanje po hiši itd. V bistvu ponovimo vzorec svojih mateh ... ampak ... kar naenkrat odpremo oči in ugotovimo, kako "smo za vse same", kot ženske rade pojamramo.
Takrat se potem začne od partnerja najprej potiho, potem pa glasneje pričakovati, da nam bo "pomagal". Pa se dostikrat verjetno niti zavedamo ne, da pričakujemo preveč potiho, da si samo mislimo, kaj bi bilo dobro, da bi partner naredil skupaj z nami ali namesto nas oz. "sam od sebe". Kot povsod drugod, se mi zdi, da se moramo tudi v družini naučiti glasno povedati, kaj si želimo in kaj pričakujemo, ker partner in otroci med našim večnim godrnjanjem "za vse sem sama" niti razbrati ne znajo, kaj bi sploh hotele
In kot je že ena od predhodnic zapisala - včasih z "mučeniškim" obrazom ob pogledu na nepospravljeno hišo, svoje ljudi prej odženemo, kot pa bi jih privabili k skupni čistilni akciji. Hkrati pa si nočemo priznati, da je (recimo) pranje šip vsake dva tedna in sesanje vsak drugi dan naša "nuja", v katero skušamo stlačiti ostali del družine, ki bi sicer čisto zadovoljno živel tudi v "samo" na štiri dni posesanem stanovanju.
V bistvu se mi zdi, da največ nezadovoljstva nad odnosom do "pomoči v gospodinjstvu" prihaja ravno zaradi tega, kar je omenila Lisa - obnašamo se kot poklicne gospodinje, hkrati pa bi si želele imeti "prostovoljce", ki bi delovali po naših merilih in v našem tempu. In ker to dvoje prevečkrat ne gre vkup, pride do godrnjanja in "dolgih obrazov".
Moja starša ta bila en tak primer slabe komunikacije, se mi zdi. Če se zdaj spominjam nazaj, je mama ves čas jamrala, kako vse pospravljanje, recimo po nedeljskem kosilu, ostane njej, medtem ko se oče gre "izležavat" na kavč. Hkrati pa naju je oba na nek način odganjala iz kuhinje "da bo lahko v miru pospravila". Ja, ni čudno, da je "ostala sama". Kdo pa bi si želel "asistirati" godrnjavi mami, ki na koncu še enkrat prebriše vse, kar si obrisal ti (najstnik!), ker "si šlampasto naredil".
No, jaz poskušam pri mojih dveh najstnikih doseči, da neko nalogo opravita, hkrati pa res ne popravljam za njima. Ker se mi to zdi poniževalno in odbijajoče za tistega, ki je bil pripravljen nekaj narediti po tvoji želji. je pač pult malo "šlampasto" obrisan in je kje po tleh še kakšna drobtina, pa kaj ... saj se bo že čez par ur na njem spet rezal kruh in ga bo potrebno še enkrat obrisati, itak.
Cila sprašuje ravno o "moškem podmladku". Če mene vprašaš, bi ti odgovorila podobno kot Viva Meier. Dobra šola je tudi odhod od doma v dijaški dom ali nekaj, kjer svoj prostor deliš še z drugimi ljudmi. Tam avtomatsko začneš gledati, da kolikor toliko počistiš za sabo in svoje "svinjarije" na deliš z drugimi - ker se ti kaj kmalu vrne
Že v dijaških domovih, ker bivajo povprečno po 3 dijaki v sobi enostavno mora biti nek red, sicer bi utonili v kupih cunj, zvezkov ... nekaj pripomorejo seveda tudi kontrole vzgojiteljev, ki pa samo zahtevajo, da je prostor pospravljen in urejen, vsak sam dijak pa mora pogruntati, kaj je treba narediti, da bo ta cilj dosežen.
Enako v študentsem domu - pretirano nemarnemu cimru bo drugi kaj hitro začel očitati, da za njim pač ne bo pospravljal in da razmetanost zaradi enega pomeni razmetano sobo za oba. Med vrstniki se mi zdi, da se zadeve kaj kmalu postavijo na svojo mesto - sploh v kopalnicah in drugih skupnih prostorih, kjer je stopnja čistoče odvisna izključno od samih uporabnikov (torej povsem drugače kot v "hotelu mama", kjer se umivalnik in školjka "čudežno sama očistita").