9. feb 2012 21:13
sajovict je napisal/a: |
Zanimiva debata se je razvnela Je res, da so nekateri navezani na dom, hišo, kar se mi ne zdi nič narobe, dokler s tem ne obremenjujejo in omejujejo druge. Meni 4 stene nič ne pomenijo, zato nimam želje po lastni hiši+ z upoštevanjem finančnega ozadja. Če pa bi se izkazalo, da bivanje v mansardi ne bo v okviru pričakovanj, spakiramo kufre in gremo tam, kjer bo mir. Se strinjam, da morajo otroci pomagati staršem, vendar niti slučajno ne tako, da s tem obremenjujejo svojo eksistenco ali možnosti svojih otrok. Se mi pa tudi zdi nepravično, da starši trmasto vztrajajo pri veliki hiši, ki je niso sposobni vzdrževati, ali pa še slabše niso sposobni vzdrževati sami sebe. Prav zato so varovana stanovanja in domovi za upokojence.
|
Velika večina staršev, ki trmasto vztraja v svojih prevelikih hišah, počne to zato, ker želijo na vsak način zapustiti premoženje svojim otrokom.
Prepričana sem, da bi mnogo rajši in bolj udobno prebivali v varovanih stanovanjih ali v enoposteljnih sobah s kopalnico v domovih za upokojence, pa jim je zase škoda zapravljati in vztrajajo v nemogočih razmerah doma ali pa v najslabših domovih za upokojence samo za to, da bodo otroci dedovali. Kar poglejte, koliko se jih je odpovedalo celo borni socialni pomoči, da le ne bo okrnjena dediščina njihovih potomcev.
Zato je lahko Brusketka čisto brez skrbi - mati njenega partnerja bo imela, če bo prodala hišo in bo toliko pametna, da ne bo podarila polovice kupnine bodoči mladi družini dovolj denarja za mirno in udobno starost. Če je pa ne bo prodala, in ji bo sin finančno prispeval k stroškom postelje in menaže v kakšnem cenenem domu za onemogle, si bo z iztržkom od hiše, ki jo bo podedoval njen bodoči mož, končno lahko privoščila dovolj velik balkon.
nola