Hiša ali stanovanje

10. feb 2012 7:55

Vanja_v_ZDA

Tudi jaz mislim,da si rosie narobe razumela.Je vse drugo ,če delaš hišo s svojimi rokami-no,jaz sem prišla na skoraj narejeno,a malto sem vseeno mešala in to so spomini in občutki,veselje,ki sem ga pri tem čutila...ki jih tisti ,ki hišo kupi res ne more občutiti...in kot je napisala manca51...Pa bog ne daj,sploh te ne mislim s tem žaliti.Vsak je po svoje prišel do hiše.

10. feb 2012 8:45

Vanja z ZDA je napisala:

Zeta, da se preselita za kratek čas k enim od staršev sem predlagala zato, ker brusketka pravi, da "Morda nama bo uspelo priti do denarja". Jaz si to razlagam kot, da ga nimata.  /Konec citata/

Vanja jaz sem te zelo dobro razumela. Sem pa razumela tudi brusketo, da imata privarčevan denar za nakup svojega doma, dilema, da je samo v tem ali hiško ali stanovanje. Ker tega denarja ne želi vlagat v taščino hišo, čeprav bo slej ko prej njuna. Torej, če imata denar za nakup menim, da je reševanje v lastni režiji najidealnejše, v kolikor pa ni tako, pa bosta itak morala taščo povprašat, če jima je pripravljena odstopit del hiše, da bosta imela streho nad glavo. Ker tudi ona lahko reče: lahko poskusimo, če bo šlo, sicer vaju bom prosila, da se izselita.

In verjamem, da ni bilo mišljeno, naj tašča proda hišo, z izkupičkom pa kupi eno stanovanje sebi in še eno njima. Tak predlog se lahko porodi le in izključno v taščini glavi.

Zato pa ves čas poudarjam, da naj mlada dva poskrbita zase, saj tašča zase je poskrbela in v resnici ni odvisna od njune pomoči. Verjetno kdaj kasneje, ko ji bodo resnično opešale moči ampak tudi mladi so lahko odvisni od starejših, še prehitro, v tem smislu mislim, da iz različnih razlogov (bolezen, nesreča) niso sposobni poskrbeti sami zase. Zato je tako dobro, da vzdržujemo prijazne vezi, še posebej s tistimi, ki so nam tako blizu.

10. feb 2012 8:58

brusketka

Vidiš,da imamo različna mišljenja-odločiti se bosta morala sama...

10. feb 2012 10:00

Glej, sama si napisala, da je tvoj mož dobil solastniški delež vpisan v ZK, predvidevam da takrat, ko je vlagal. Če mlada dama ne bo vztrajala, da se tudi njej prizna solastniški delež uradno vpisan v ZK zdaj, ko se še imajo radi, ga takrat, ko bo zaškripalo, lahko mirne duše pozabi. Uradno sicer res obstajajo možnosti z dokazovanji z računi a ta pot zahteva Čeferina. Le ta pa kot vemo zelo veliko stane.

Dejstvo je, da pri nas gre danes že vsak drug zakon v cugrunt. Metat si pesek v oči, da nam se pa to ne more zgodit je naravnost otročje in neodgovorno. Koliko parov poznamo, za katere smo ob ločitvi rekli 'saj ne morem verjet, pa ravno onadva ki sta bila vzor kaj je idealen par?'

In še enkrat, če jo ima res vsaj pol toliko rad kot očitno ona njega, je NE BO SILIL it živet k njegovi mami v kolikor si tega ne želi. Kot je ne bo silil v seks, v kolikor ga ne želi. In tko naprej.

Tiste, ki imate toliko za povedat čez vaša občutja kako je če sam zidaš: podstrešno stanovanje pri starših sem delala tudi z lastnimi rokami, pa nimam nobenih konkretnih čustev do njega. V njem nisem dosti živela, ni nekih zelo konkretnih lepih ali žalostnih spominov. Nikoli se niti nisem počutila v njem zares 'doma' čeprav je zelo lepo in kakovostno izdelano. V lepem okolju. Novi dom bom odplačala s prihranki in kreditom, na račun kar nekaj nadur v preteklih in še naslednjih 10-15 letih. Pa mi že zdaj pomeni ogromno ko niti pod streho še ni. Ko bom tudi 10 let po vselitvi dala pol plače za ta (zame edini v življenju) kredit, mislite da bom pomislila na kaj?

10. feb 2012 11:35

Ne, starši so nama z možem (vsakemu pol) z izročilno pogodbo podarili neizdelano nadstropje (+pripadajoči delež zemljišča). Torej darila od mojih staršev nisem prejela le jaz, ampak tudi moj mož, s tem pa se je strinjal tudi brat (in to potrdil tudi s podpisom pri notarju). Tako "ureditev" sta predlagala starša sama. 

Pri nas smo se pred podpisom pogodbe pogovarjali tudi o "črnem scenariju" - ločitvi. Si nihče ne zatiska oči, da do tega ne bi moglo priti. Smo se tudi dogovorili kako in kaj v tem primeru (in najpomembneje zapisali v izročilno pogodbo). 

Vsekakor je pomembno vlogo pri najini odločitvi za življenje pod isto streho z mojimi starši odigral njun odnos do mojega moža. Je pa imel končno besedo pri tej odločitvi on. Če si tega ne bi želel, bi danes vsekakor živela drugje. 

V primeru, da dogovori (predvsem o lastništvu in temeljnih pravilih) sprejemljivi za vse vpletene pred preselitvijo niso možni, pa jaz o takšnem aranžmaju ne bi niti razmišljala.

10. feb 2012 11:51

Hehehe.

Iz debate o hišah in stanovanjih se je rezvil zelo dober pogovor poln nasvetov kako in kaj. Mi je zelo všeč. Res pa je da je cela debata zelo življenska in pomembna in se mi zdi pametno, da se o tem razpravlja.:D

10. feb 2012 12:17

Roža, večina parov, sploh če se gospodična preseli k njegovim, tega ne naredi. Ker tako kot nas večina večnih optimistov niti ne pomisli na kaj takega. Po drugi strani pa je tudi tako, da volikor dečva samo izrazi željo, gredo večinoma v zrak, da se hoče samo okoristit. Da če ga ima rada bo itak z njim za vedno, torej je vseeno na koga je pisano. Sicer je to res, v kolikor ima ta pravljica srečen konec. Žal pa če malo pogledamo čez okno, v veliko primerih nimajo srečnega konca. 

Še vedno sem mnenja, da vkolikor finance dopuščajo, naj gre par za sebe. To ne pomeni, da se izolirajo od staršev, da si vzajemno ne bojo/ne smejo pomagat. Vse prej kot to. Sicer pa ne pravijo za brezveze, da se mora tašča preobut, če želi na obisk k tamladim. Pa nimam nič proti taščam, veliko je zlatih. Prav tako snah.

Brusketka, se strinjam, je zelo življenjska debata. Žal premalokrat razpravljamo o tem. Oz šele takrat, ko je že vroče.

Zdaj pa dovolj z moje strani o tem. Sem čist preveč v temo padla. Se 

10. feb 2012 14:10

Se strinjam, da lastništvo pogosto ostane neurejeno, ker večina staršev noče prepisati dela nepremičnine otrokovemu partnerju, pogosto pa niti lastnemu otroku. Daleč od tega, da bi bili do tega obvezani. Se mi pa zdi nekakšna ureditev lastništva nujna oz. primerna, če otrok s partnerjem vlaga denar v ureditev te nepremičnine.

Z opisom našega primera sem želela le potrditi, da je tudi bivanje različnih generacij pod eno streho lahko uspešno. Pa nismo edini, ki nam to uspeva.

10. feb 2012 15:29

ZAenkrat sva dve ...

10. feb 2012 15:36

Tudi moja družina je primer dobrega sobivanja dveh (treh) generacij pod isto streho. Z možem sva si po končanem študiju (na spodbudo oz. z dovoljenjem njegovih staršev) sama začela urejati skromno stanovanjce v pritličnem, še neizdelanem, nadstropju njihove hiše. Vse je bilo nekako "začasno", dokler se ne domisliva, kaj in kako naprej. Seveda je bila pri obeh prisotna velika želja po biti "čisto na svojem", samo hkrati pa se noben od naju ni bil pripravljen "na glavo postavljat" in riniti z glavo skozi zid za dosego tega. Oba sva bila namreč takrat samostojna umetnika, brez rednih dohodkov, tako da o kakšnem kreditu nisva mogla niti sanjati. Njegovo starši so izrazili zadovoljstvo, da sva spodnjo, prazno, do takrat v "skladišče" spremenjeno polovico hiše oživila in so nama dali vedeti, da ni nič narobe, če najina "začasnost" še kar traja. Ko je prišla na svet prva vnukinja, pa je bilo sploh veselje v hiši. Na začetku sem res imela občutek, da nas tašča jemlje kot svoj "uspešni projekt" - kajti od nekaj velikih dvostanovanjskih hiš v soseščini, je bila naša edina, kjer smo "tamladi" ostali doma - in svojim prijateljicam in sosedam prav "razkazuje" svojo vnukinjo in "fajn nevesto". Ampak tudi to je izzvenelo - njena potreba po vsakodnevnem "čekiranju" kako nam gre in pa moj občutek, da se vtika v nas (saj verjetno se ni, meni je je zdelo tako ;). Nikoli nismo imeli nekih sporov, vsa trenutna nesoglasja in dileme smo reševali s sprotnimi pogovori.

In tako je nas "začasni" dom postal naš stalni. Stanovanje spodaj sva iz "garsonjerice" še malo razširila, moževa bivša soba v zgornjem nadstropju je postala hčerina, ko si je najstnica zaželela svojega kotička, cela hiša in ohišnica je last tasta in tašče. Imamo dva ločena vhoda in dve ločeni dvorišči, vsak svoj vrtiček in tako se ne motimo, če se nočemo, hkrati pa smo si na dosegu roke, če se želimo družiti.

Kot sem že navedla, je lastništvo cele hiše pisano na tasta in taščo. Samo zato, ker mi živimo v polovici hiše, ne pomeni, da si predstavljamo, da bi onadva morala nekoč nekaj prepisati tudi nam. Zakaj pa? Konec koncev živi z njima še možev samski brat in tast in tašča se nekoč lahko mirne duše odločita, kar hočeta. Lahko komu kaj podarita, lahko pa hišo preprosto prodata oz. naredita kar ju je volja. Konec koncev se vsi zavedamo, da je to njuna hiša, da sta jo sama gradila, da ni nič "avtomatsko", da bi jo moral dobiti eden od bratov ali oba. KO bo prišel čas za njuno odločitevc,se bomo vsi odločali, kaj in kako naprej. Do takrat pa sobivamo v sožitju z dogovori o tem, do kod se "vtikamo" en drugemu v življenje in podobno.

Stroške za ogrevanje, vodo in elektriko si delimo, vsak ima svoje gospodinjstvo in med sabo se obiskujemo podobno kot pri mamamii.Tudi mi občasno skupaj kosimo, še posebej tašča nas rada povabi na njoke, golaž, sarme - take reči ki jih rada kuha v velikih količinah. Pa seveda njena goveja juhca je za naše otroke najboljša (in je jaz itak niti ne kuham). Jaz pa spečem torte, ko kdo praznuje oz. z veseljem ponudim pomoč pri pripravi praznovanj pri tastu in tašči. Pa se imamo vsi prav fajn :)

Meni tako življenje zdaj čisto ustreza, možu pa tudi. On je bil namreč "otrok hiše" - prav te hiše, ki sta jo njegova starša počasi gradila, se odrekala vsem izletom in ostalemu prostemu času in denarju v korist gradnje hiše. Zato je sam kaj kmalu po tem, ko sva ugotovila, da brez nekih hudih posojil od nevemkoga ne bi mogla sama priti do svoje hiše oz. stanovanja, povedal, da si nikakor ne želi polovice svojega življenja in življenja svojih otrok žrtvovati za betonske zidove. Sam je imel pač izkušnjo, da je gradnja hiše prjekt, ki ti več jemlje, kot daje in si tega ni želel nikoli več.
Jaz pa sem blokovsko dekle. V bistvu mi ni nič manjkalo prvih 15 let življenja v bloku, je pa res, da sta moja starša komaj čakala vsak prosti trenutek, da smo šli par v km oddaljeno vas k stari mami, kjer sta si uredila vrt, na katerem sta neizmerno uživala. Ona dva pač sta bila tipa, ki sta odraščala na kmetiji in jima je vsakodnevno ubadanje z zemljo pomenilo veliko - predvsem sprostitev po službi.

Po nekaj letih življenja v hiši sem ob občasnih obiskih mame v bloku ugotovila, da sem prav živčna zaprta v tisto stanovanje. Toliko vrat, stopnic, cele procedure, ko moraš nesti ven vrečo smeti ... hecno, kako se človek razvadi in pozabi, kako je nekoč živel. Zdaj sem navajena na tako preprosto življenje, da imam občutek, da je bivanje v bloku z vsemi ključavnicami pa iskanjem ključev pa vsemi tustimi stopnicami ful zakomplicirano. Pa vsi zvoki, ki se jih odvadiš (ko slišiš vodo iz sosedove kopalnice, zvok dvigala itd.). Včasih tega sploh slišala nisem, zdaj pa se počutim kot zoprna tečka, če kdaj prespim pri mami

V naši hiši mi največ pomeni to, da živim čisto v pritličju, samo kuhinjska/vhodna vrata odprem, pa sem že na dvotišču, na travi. Meni dosti pomeni, da lahko kar v natikačih tečem do komposta odvreč olupke od krompirja, skoti okno vidim, kako mi zorijo paradižniki, jih operem v koritu na dvorišču in postrežem na zunanji mizi, ki je le par metrov daleč od kuhinjskega štedilnika. Predvsem poleti je naše hišno stanovanje na račun direktnnega izhoda na dvorišče večje za vsaj 60 kvadratnim metrov. Vrata so ves čas odprta in malo smo zunaj, malo notri, brez prehajanja po stopnicah ... Sploh, ko sta bila otroka še čisto majhna, so nama to zavidali kolegi iz mesta, ki so se morali nemalokrat naložiti z otroškimi vozički vred v avto in zapeljati nekam ven iz mesta, da so se lahko sprehajali po naravi. Jaz pa sem lahko notri kuhala, voziček je bil parkiran zunaj v senčki in otrok je spal na svežem zraku :)

Torej: meni osebno bolj ustreza tip življenja v hiši, ki je zadosti majhna (enostanovanjska), da njeno vzrdževanje ni prezahtevno za eno družino.