10. feb 2012 15:36
Tudi moja družina je primer dobrega sobivanja dveh (treh) generacij pod isto streho. Z možem sva si po končanem študiju (na spodbudo oz. z dovoljenjem njegovih staršev) sama začela urejati skromno stanovanjce v pritličnem, še neizdelanem, nadstropju njihove hiše. Vse je bilo nekako "začasno", dokler se ne domisliva, kaj in kako naprej. Seveda je bila pri obeh prisotna velika želja po biti "čisto na svojem", samo hkrati pa se noben od naju ni bil pripravljen "na glavo postavljat" in riniti z glavo skozi zid za dosego tega. Oba sva bila namreč takrat samostojna umetnika, brez rednih dohodkov, tako da o kakšnem kreditu nisva mogla niti sanjati. Njegovo starši so izrazili zadovoljstvo, da sva spodnjo, prazno, do takrat v "skladišče" spremenjeno polovico hiše oživila in so nama dali vedeti, da ni nič narobe, če najina "začasnost" še kar traja. Ko je prišla na svet prva vnukinja, pa je bilo sploh veselje v hiši. Na začetku sem res imela občutek, da nas tašča jemlje kot svoj "uspešni projekt" - kajti od nekaj velikih dvostanovanjskih hiš v soseščini, je bila naša edina, kjer smo "tamladi" ostali doma - in svojim prijateljicam in sosedam prav "razkazuje" svojo vnukinjo in "fajn nevesto". Ampak tudi to je izzvenelo - njena potreba po vsakodnevnem "čekiranju" kako nam gre in pa moj občutek, da se vtika v nas (saj verjetno se ni, meni je je zdelo tako ;). Nikoli nismo imeli nekih sporov, vsa trenutna nesoglasja in dileme smo reševali s sprotnimi pogovori.
In tako je nas "začasni" dom postal naš stalni. Stanovanje spodaj sva iz "garsonjerice" še malo razširila, moževa bivša soba v zgornjem nadstropju je postala hčerina, ko si je najstnica zaželela svojega kotička, cela hiša in ohišnica je last tasta in tašče. Imamo dva ločena vhoda in dve ločeni dvorišči, vsak svoj vrtiček in tako se ne motimo, če se nočemo, hkrati pa smo si na dosegu roke, če se želimo družiti.
Kot sem že navedla, je lastništvo cele hiše pisano na tasta in taščo. Samo zato, ker mi živimo v polovici hiše, ne pomeni, da si predstavljamo, da bi onadva morala nekoč nekaj prepisati tudi nam. Zakaj pa? Konec koncev živi z njima še možev samski brat in tast in tašča se nekoč lahko mirne duše odločita, kar hočeta. Lahko komu kaj podarita, lahko pa hišo preprosto prodata oz. naredita kar ju je volja. Konec koncev se vsi zavedamo, da je to njuna hiša, da sta jo sama gradila, da ni nič "avtomatsko", da bi jo moral dobiti eden od bratov ali oba. KO bo prišel čas za njuno odločitevc,se bomo vsi odločali, kaj in kako naprej. Do takrat pa sobivamo v sožitju z dogovori o tem, do kod se "vtikamo" en drugemu v življenje in podobno.
Stroške za ogrevanje, vodo in elektriko si delimo, vsak ima svoje gospodinjstvo in med sabo se obiskujemo podobno kot pri mamamii.Tudi mi občasno skupaj kosimo, še posebej tašča nas rada povabi na njoke, golaž, sarme - take reči ki jih rada kuha v velikih količinah. Pa seveda njena goveja juhca je za naše otroke najboljša (in je jaz itak niti ne kuham). Jaz pa spečem torte, ko kdo praznuje oz. z veseljem ponudim pomoč pri pripravi praznovanj pri tastu in tašči. Pa se imamo vsi prav fajn :)
Meni tako življenje zdaj čisto ustreza, možu pa tudi. On je bil namreč "otrok hiše" - prav te hiše, ki sta jo njegova starša počasi gradila, se odrekala vsem izletom in ostalemu prostemu času in denarju v korist gradnje hiše. Zato je sam kaj kmalu po tem, ko sva ugotovila, da brez nekih hudih posojil od nevemkoga ne bi mogla sama priti do svoje hiše oz. stanovanja, povedal, da si nikakor ne želi polovice svojega življenja in življenja svojih otrok žrtvovati za betonske zidove. Sam je imel pač izkušnjo, da je gradnja hiše prjekt, ki ti več jemlje, kot daje in si tega ni želel nikoli več.
Jaz pa sem blokovsko dekle. V bistvu mi ni nič manjkalo prvih 15 let življenja v bloku, je pa res, da sta moja starša komaj čakala vsak prosti trenutek, da smo šli par v km oddaljeno vas k stari mami, kjer sta si uredila vrt, na katerem sta neizmerno uživala. Ona dva pač sta bila tipa, ki sta odraščala na kmetiji in jima je vsakodnevno ubadanje z zemljo pomenilo veliko - predvsem sprostitev po službi.
Po nekaj letih življenja v hiši sem ob občasnih obiskih mame v bloku ugotovila, da sem prav živčna zaprta v tisto stanovanje. Toliko vrat, stopnic, cele procedure, ko moraš nesti ven vrečo smeti ... hecno, kako se človek razvadi in pozabi, kako je nekoč živel. Zdaj sem navajena na tako preprosto življenje, da imam občutek, da je bivanje v bloku z vsemi ključavnicami pa iskanjem ključev pa vsemi tustimi stopnicami ful zakomplicirano. Pa vsi zvoki, ki se jih odvadiš (ko slišiš vodo iz sosedove kopalnice, zvok dvigala itd.). Včasih tega sploh slišala nisem, zdaj pa se počutim kot zoprna tečka, če kdaj prespim pri mami
V naši hiši mi največ pomeni to, da živim čisto v pritličju, samo kuhinjska/vhodna vrata odprem, pa sem že na dvotišču, na travi. Meni dosti pomeni, da lahko kar v natikačih tečem do komposta odvreč olupke od krompirja, skoti okno vidim, kako mi zorijo paradižniki, jih operem v koritu na dvorišču in postrežem na zunanji mizi, ki je le par metrov daleč od kuhinjskega štedilnika. Predvsem poleti je naše hišno stanovanje na račun direktnnega izhoda na dvorišče večje za vsaj 60 kvadratnim metrov. Vrata so ves čas odprta in malo smo zunaj, malo notri, brez prehajanja po stopnicah ... Sploh, ko sta bila otroka še čisto majhna, so nama to zavidali kolegi iz mesta, ki so se morali nemalokrat naložiti z otroškimi vozički vred v avto in zapeljati nekam ven iz mesta, da so se lahko sprehajali po naravi. Jaz pa sem lahko notri kuhala, voziček je bil parkiran zunaj v senčki in otrok je spal na svežem zraku :)
Torej: meni osebno bolj ustreza tip življenja v hiši, ki je zadosti majhna (enostanovanjska), da njeno vzrdževanje ni prezahtevno za eno družino.
Mojca