26. dec 2011 8:52
mamamia je napisal/a: |
Sem odgledala včeraj to oddajo, z velikim zanimanjem, in sem bila pretresena. Eden boljših dokumentarcev nacionalke, ni kaj.
mamamia
|
strinjam se z vami.
V času mojega večletnega bivanja v Egiptu, obisku grobov v Aleksandriji, sem veliko razmišljala o teh ženskah, njihovih otrocih in družinah. Veliko tragičnih in lepih zgodb sem izvedela od šolskih sester, ki živijo tam. V tem dokumentarcu šolske sestre niso bile veliko omenjene, odigrale pa so zelo pomembno delo, posebno na koncu življenja Aleksandrink, saj jih je veliko umrlo v domu za ostarele, ki so ga in ga še vodijo šolske sestre. Večina od njih, ki so bile v domu, je bila zelo revnih in ni imela nikogar.
Za mnoge Aleksandrinke ni bilo zaželjeno, da bi se vrnile domov, saj nekaterih tudi družine niso sprejele (možje so imeli druge žene, denar, ki so ga pošiljale, so porabili). Ali so otroci teh Aleksandrink res vedeli resnico o svojih materah? Res mi je hudo, ko se spomnim na te otroke. Res pa je tudi, da vse Aleksandrinke niso bile matere. Nekatere se v Egiptu, posebno v Kairu, niso znašle in so bile vedno revne. Na to kažejo npr. neurejeni grobovi.
Prvo leto mojega bivanja tam doli v toplih krajih sem srečala v veliki skupini ljudi, starejšo damo. Beseda je nanesla besedo in vprašala me je, od kod prihajam. Povedala sem ji, da sem iz Slovenije. Prijela me je za roko, pogledala v oči in mi po slovensko zapela SVETO NOČ. Kurjo kožo sem dobila, solze v očeh. Povedala mi je, da jo je vzgajala Aleksandrinka, ki je njeni celi družini v letu 1952 (padec kraljevine kralja Faruka) rešila življenje, saj je njihova egipčasnka družina nekaj časa preživeli pri njih na Primorskem blizu Trsta. Po vrnitvi te Aleksandrinke domov, so imeli z njo redne stike.
Migla