22. dec 2011 23:54
zeta je napisal/a: |
Tudi jaz sem pretresena. Ne najdem drugega izraza. Predvsem, ker sem do danes gojila največ sočutja do mam, ki so odhajale. Saj še vedno vem, da je bilo mnogim grozno hudo in je bilo duševno trpljenje neizmerljivo, ampak, ko sem danes gledala te otroke, ki so ostali vse življenje prikrajšani za mamino ljubezen in bodo ostali tozadevno nepotešeni do smrti, sem pa občutila tolikošno žalost, da se ne da opisati. Dokaz, da tega ni mogoče prerasti. Z leti morda, postaja bolečina še izrazitejša. ... Ko pa otrok doživi, da ga je mama pripravljena prezreti...
zeta
|
Tudi jaz ... stiskalo me je pred leti, ko sem brala knjigo Dorice Makuc, ki pa vendarle govori več o materah kot o otrokih. Ko se Pevčev film prevesi v drugo polovico, pričevanja otrok, pa mi je ledenela kri v žilah. Koliko gorja ... v bistvu so (vsaj zame) največje žrtve tega obdobja prav otroci, ki so ostajali doma, čakali na matere in poslušali razne zgodbe o njih. In ko je eden od gospodov v dokumentarcev povedal: " .... vsake tri leta je imela po eno hčer. Ko je mleko presahnilo, je prišla domov, "uredila neke stvari", rodila otroka, ga pustila doma in odšla nazaj v Egipt dojit, služit denar...". Mama in "zlato mleko" sta odšla čez lužo, otroci pa so ostajali ...
Pa ko gospa pove: "Rojena sem v Egiptu in ko sem postala odveč, so me mati poslali v Slovenijo ... kuk'r en paket ... poslali so me proč". Ne, ne zmorem dojeti teh odločitev ... in ne zmorem obsojati mater, ki so se morale tako odločiti. Tolažim se, da so se dejansko morale tako odločiti, da so jih v to primorali okolje, lastni starši ... ne vem ... Le hudo mi je, zelo hudo ... in hkrati sem lahko srečna, da imam dva zdrava otroka ob sebi in da lahko živimo skupaj
SergejC, verjemi, jaz pa razmišljam o Ukrajinkah in "Ukrajinkah" (mislim, da je ta izraz zdaj podoben izrazu "Bosanec", ki smo ga uporabljali za fizične delavce iz J republik bivše Jugoslavije ne glede na to od kod je dejansko prišel človek) na tak način. Živim dve hiši naprej od t.i. "Nočnega bara". "Ukrajinke" so praktično moje sosede. Ene rosno mlade, skoraj kot moja hči, sramežljive in tihe, potem so glasne in temperamentne "Dominikanke", so pa tudi "Ukrajinke" skoraj mojih let. Njihovi obrazi so nekako otožni in "mrzli", niti debela plast pudra in šminke ne skrije nekakšne utrujenosti. Včasih v trgovini stojim za njimi v vrsti. Na pult zložijo skromno "špežo", juhe v vrečkah, kak jogurt, sadje, sladkarije ... in mobi kartice za 20 evrov. Ko odprejo denarnico, se notri pokažejo slike otrok. Plačujejo z drobižem, nikoli nimajo "debelih" bankovcev. Včasih jih srečam na pošti. V domače kraje pošiljajo velike pakete, dosti dajo za poštnino. In njihovi obrazi so žalostni.
Meni je hudo. Ne obsojam jih, kot ne morem obsojati "Aleksandrink". Kdo ve, kakšni pritiski so bili na njih s strani okolice in družine, kakšna pričakovanja, kakšni upi po "bogastvu, ki ga bodo zašlužile v tujih deželah".
Hudo mi je za vse ženske, ki se znajdejo v primežu "dolžnosti" do nevemkoga, v precepu med lastnim otrokom in "bogastvom", ki naj bi jo čakalo "tam nekje" ... meni se smilijo, vse "Ukrajinke" tega sveta. Želim jim boljšo izbiro.
Mojca