Otrok in učenje angleščine - pridobitev ali odvzem svobode?

28. sep 2011 17:07

Tudi jaz bolj taco molim v smer, da raj ena aktivnost manj, kot ena preveč. Ko sem bila otrok sem hodila k sila malo stvarem:

-zadnje leto vrtca k angleščini (kolk je bilo to, ene 6 let se mi zdi, ker sem šla leto kasneje v šolo?), bilo je nekaj med igro in tečajem, precej miganja pa risanja, šlo mi je 200/h, menda sem bila večinoma zdolgočasena, da mi je profesorica podarila slikovni slovar in sem se lahko potem s tistim animirala. Končalo se je tako, da sem v gimnaziji briljirala pri angleščini, za tem pa brez večjih pretresov študirala angleščino.

-med vrtcem in delom OŠ sem hodila v glasbeno šolo 1x tedensko. Uspeh bolj bogi, ko so ritem pa posluh delili, sem padla bolj h koncu vrste in dobila tega bolj skromno, doma se jim je zdelo pa fino, da hči hodi v glasbeno in niso nekako opazili, da se precej matram. Ampak ok, 1x tedensko glasba ni še nikogar ubila.

-v OŠ sem hodila na tečaj nemščine (3. - 8. razred). Kaj pa vem, takrat sem bila ena redkih v razredu, ki je počela kaj takega, mularija ima pa v tistih letih veliko za povedat, tako da mi je bilo precej neprijetno in sem zaradi tega precej zasovražila zadevo. Tudi malo me je metalo uporništvo, ker me ni nihče vprašal, če bi na tečaj hodila, ampak so me doma kar vpisali, zato mi je bila nemščina silen trn v peti. All in all, sedaj po toliko in toliko letih se nekako pretolčemo skozi, ko moram v trgovini godrnjati za drugo številko kavbojk, pa ko mi paše kava v gostilni nekako zložim skupaj da bi tako z mlekom.

Doza aktivnosti, ki sem jih imela se mi zdi ravno prava, nikoli me ni fizično utrujala, nekoliko le psihično, ker to ni bilo nekaj kar bi sama izbrala. Moram sicer dodati, v opravičilo staršem, da sem iz malega mesta, kjer pred 10 in več leti ni bilo dejavnosti v izobilju, tako da neke hude izbire ni bilo.

Predvsem bi rekla, da je ključnega pomena, da se otroka, ki je "živc" ne vozi na neke dejavnosti, kjer vsi lepo sedijo na stolih za mizo, pa tudi kake duše, ki pa lahko riše/bere/piše 3 ure skupaj ne na gimnastiko. Oba bosta namreč trpela, poanta teh aktivnosti je pa zame užitek

28. sep 2011 20:23

Mamamia , moj post ni bil namenjen tebi oziroma temu, da sta se tvoja otroka v okviru vrtca učila nemščino.Če bi pri nas v vrtcu, spoznavali kak tuj jezik bi bila jaz zelo vesela.Zato,ker vzgojiteljice znajo pravilno približat stvari otrokom in imajo  sistem. ob igri do znanja. časovno se prilagodijo otrokom,ker otroci ( govorim o starosti mojega otroka) so skoncentrirani od 10 do 30 minut na neko dejavnost, nato pa jih začne dolgočasit. Jaz sem želela povedat,da mi ni všeč ,da se otroci po končanem vrtcu  še intenzivno vežbajo (pa najsibodi igranje flavte ali angleščine).Sosedova deklica je od tretjega leta hodila v glazbeno šolo,letos , ko je bilo treba odšteti za glazbilo zelo visoko  vsota denarja(po 8 letih,2 krat na teden po  dve šolski uri) sta starša celo vprašala dekliča če bi ona pa igrala neko čudo od flavte!Ta miren deklič je končno rekel,da pa res nebi to ona,da ji ni všeč.Konec dober, vse dobro. v ulici je sedaj neka čudna tišina ,ničveč piskanja na ušesa.

28. sep 2011 21:27

Mali otroci se zelo hitro učijo in dobro zapomnejo. Če jih v vrtcu začnemo učiti tujega jezika se mi zdi zelo dobro, saj bo to samo nekaj koristnega. Seveda pa otrok ne smemo preobremenjevati. To je čas,ko morajo otroci uživati (v igri in ostalih rečeh).

Sosedov fantek bo star 4 leta pa poleg slovenskega govori še madžarski jezik. Oba enako dobro. Naučila ga je mama,ki je po rodu madžarka.

28. sep 2011 21:56

Saj, najbolj pomembno je to, da otroke vzpodbujamo pri učenju tistega, kar jih veseli, in jih ne obremenjujemo s tistim, kar  jih ne veseli. Predvsem pa jih ne smemo preobremenjevati, otroci morajo imeti čas tudi za igro oziroma čas, da si oddahnejo, ne pa da jih starši samo prevažajo od ene dejavnosti do druge. Ker slej ko prej otroci omagajo.

Sploh, če jim urnik zapolnimo prezgodaj.

Moja dva sta komaj črke poznala in malo po zlogih brala, ko sta šla v šolo, ker je bila folozofija pri nas doma pač takšna, da je šola zato, da jih nauči pisanja in branja, ne pa da jih že pred šolo mi na vsak način vzpodbujamo pri tem... RAje smo jim mi pravljice brali ...

29. sep 2011 9:30

 V skupini mojega štiriletnega sina so starši prav zgroženo reagiarali, ko so ugotovili, da ni angleščine. Potem so jim dali to možnost in skoraj pol jih bo ta tečaj tudi obiskovalo. Jaz sem ga vpisala k telovadbi, ker mislim, da je le še premajhen, da ga že zdaj "forsiramo" z učenjem. Res pa je, da nekateri njegovi vrstniki poznajo že abecedo, se podpišejo, štejejo.... Starejša dva sta šla v šolo brez predhodnega znanja, pa sta sedaj čisto v redu (starejši ima še eno leto študija  navtike). Pri srednji punci, pa se v osmem razredu njene sošolke zjočejo, če dobijo tri ali štiri. Seveda potem pridejo še starši in se zadeva uredi, da je potem pet. Jaz ji tega enostavno ne dovolim, imam rajši pošteno trojko, kot zjokano petko. Mogoče ne ravnam prav, pa je tako bilo tudi pri starejšem sinu. Še vedno vztrajam pri tem, da jim že sedaj ne vzamemo njihovega otroštva. Učili se bodo tako potem celo življenje.

Lp 

30. sep 2011 15:39

No, mene pa motijo taki komentarji.

A je qkie koga žalila? Ja, je že res, da smo si ljudje različni; pa da se enim zdi ključen kruh pa drugim angleščina. Zaradi tega ni treba takih odgovorov. Če se ti zdi stvar mimo, ne komentiraš. Ne pa da se nekomu priporočajo zdravila, ker z nami deli svoje mnenje in hoče slišati feedback. Halo?

Drugače je pa moje mnenje - ne, učenje angleščine ni obremenitev, še manj odvzem svobode. Sploh če se začne že zelo (dovolj) zgodaj, da otroci praktično že odraščajo z drugim (tujim) jezikom. Je pa že tako, da si dandanes precej omejen, če ti teče samo ta naša slovenščina. In otroci se tako ali tako srečujejo z angleščino - če ne drugje, pa na računalniku in televiziji. Treba spodbujati, jim predstaviti znanje kot izziv in obvladovanje tujega jezika kot prednost. Sama sem odraščala v dvojezični družini, pa mi nikoli ni bilo težko pogovarjati se z mamo v enem jeziku in z očetom v drugem. Pa sem se potem v šoli učila še tretji in pozneje še četrti jezik in mi ni predstavljajo obremenitve. Če veš, da je nekaj zate koristo, potem ti ne bi smelo predstavljati obremenitve, da se za to potrudiš.

Angleščina odpira vrata. Worldwide.

30. sep 2011 16:38

Meni je dilema, ki odpira tale topic, umetna. Ker stvar je naslednja: človek je svoboden toliko, kot ve in kolikor se je naučil. Znanje nam odpira obzorje, neznanje ga pa zapira in potem na eni točki tudi dokončno zapre.

Otroci (kot ponosna teta precej velikega števila nečakov in nečakinj, ki hodijo v vrtec), vidim, kako otroci razumejo učenje zgolj kot eno neverjetno zabavno igro. Pa otroci uživajo v tem, ko se vsak dan česa novega naučijo, ko znajo novo pesmico, novo besedo v tujem jeziku. otrokom je super, ko v zvoku "hepibrzdej" prepoznajo Happy Birthday in ti povedo, da tole je pa v angleščini in da to pomeni "vse najboljše" - in takrat jim je treba povedati, kako pametni, da so....in bodo sami iskali nove besede. In enako velja za vse ostalo, kar se otroci naučijo. Če se jih spodbuja in potrjuje, kako so samostojni in kaj vse že zmorejo - so sami čisto zadosti motivirani, da grejo naprej. In morda bodo kakšno besedo ali kaj drugega tudi pozabili, ampak veselje do učenja bo pa ostalo. In odogovorni starši naučijo otroke veselja do učenja. Z veseljem do učenja se pa človek v življenju čisto lepo znajde v vrsti različnih situacija.

Ker otroški možgani srkajo informacije. In če srkajo informacije o jeziku, jim to koristi. Pa katerakoli druga pamenta stvar takisto. Če se jim pa tega ne da, če se jim ne da spodbude, bodo pa možgani prav tako srkali. Samo da bodo srkali kregarije, ignoriranje, stavke brez vejic in konverzacije v stilu "pa dej nehi težit" in "vosu pojma nimaš".

Toliko. Tko je shvatio, shvatio je.

30. sep 2011 20:36

Otrok in tuj jezik. Če hoče, zakaj pa ne. ČE HOČE! Ne če se staršem zdi, da bi moral, zato ker oni ko si bili njegovih let niso mogli. Moji sestrični hodita v Avstrijo v vrtec. Nič jima ne manjka, kvečjemu več potegneta od tega. Doma se pogovarjajo v slovenščini in punčki znata oba jezika. Seveda je slovenščina materni jezik, saj sta vzgojeni v njem. Ko bosta šli v šolo, si bosta izbrali v katero, avstrijsko ali slovensko ali dvojezično.

Če se jezik poda pravilno in skozi igro je lahko ogromen zaklad. Če je pa prisiljeno je pa metanje časa (in denarja) skozi okno.

Moja prva skrb pri vzgoji otrok so starši. Kaj se je z njimi zgodilo? Od kdaj se pusti otroku, da dela kaj hoče brez da bi se zavedal posledic?? Od kdaj je prav, da starš prosi otroka za mir?? Ni čudno, da se otroci mečejo po tleh in so nemogoči in kaj-jaz-vem-kaj-še vse. Starši so postali sužnji otrok. Pravi primeri so vsi ti "otroci" ki so stari že 25, 30 ali celo 35 in so doma, jim mamica pere oblačila in kuha in bog ne daj da bi prišli na kosilo in ne bi bilo po njihovih željah! To so bodoči otroci, ki imajo v lasti svoje starše s prvo besedico: "NE".

1. okt 2011 10:01

Dve- ali triletnega otroka nima smisla spraševati, ali se hoče učiti tujega jezika, ker niti ne ve, kaj to je, niti se ne more zavedati posledic. Lahko ga enostavno postaviš v okolje, kjer se učenje tujega jezika dogaja in opazuješ reakcijo. Kot vsaka igra bo tudi tuj jezik nekoga pritegnil in se mu zdel zabaven, drugi pa ne bo pokazal niti najmanjšega zanimanja.. In ne, nima smisla čakati, da ga bo čez leto dni pa veselilo, ker ga ne bo, ker pač očitno ni tak tip otroka.

Imam nekaj sodelavcev in znancev, ki so z majhnimi otroki odšli za leto ali dve v tujino in so se otroci seveda znašli v tujem okolju v vrtcih, kjer se je vse dogajalo v tujem jeziku. Kaj mislite, kaj je bilo s temi otroki? Popolnoma nič. V pol leta so veselo čivkali v dveh jezikih in travme prvih dni so bile že zdavnaj pozabljene. Prednost pred vrstniki, ki so si jo s tem pridobili, je pa ostala in je neprecenljiva. Da sploh ne govorimo o dvojezičnih parih, ali pa samo poglejte preko meje k našim rojakom, ki živijo v tujejezičnem okolju. Kdaj, mislite, so se naučili drugega jezika? Začelo se je v plenicah. Pa se vam res zdi, da so vsi po vrsti zavrti in travmatizirani? Pa kaj še. Tisto, da kar znaš, to veljaš, se mogoče zdi komu malo oguljeno in starinsko, pa saj res ni, da bi ljudi sodili samo po tem, kar so se nagulili iz knjig. Dejstvo pa je, da kolikor znaš, toliko lažje ti je v življenju.

Starši pač vzgajajo otroke po svojih najboljših močeh in trdno verjamem, da večina naredi to, kaj je v njihovi moči in za kar mislijo, da je najbolj prav. Starši, ki se zavedajo, kaj v današnjem svetu znanje tujih jezikov pomeni, kar se tega tiče niso v nobeni dilemi, tisti, ki ne pogledajo čez domači plot, pa tudi te vrednosti ne morejo prepoznati, ker jih niti najmanj ne zanima. Pa tudi to ni katastrofa, kot pri otrocih je tudi pri odraslih učenje tujih jezikov stvar interesa. Ko tuj jezik res potrebuješ in ti gre za nohte, se potrebnih osnov naučiš zelo hitro, tudi če "nisi talent". Je pa seveda v veliki prednosti tisti, ki tuj jezik v tistem trenutku že zna. To gre pa potem pač v kategorijo izpuščenih priložnosti.

Lep vikend!

4. okt 2011 7:36

Trdno ne verjamem da starši (velika večina) raje pustijo otroke za televizijo in poleti silijo v krožke samo da imajo mir pred njimi. Ampak če povzamem V. V. Godino: funkcionalen odrasel postane otrok le takrat, ko ima avtoriteto in pozna kazen. Zato je toliko mladostnikov, ki iščejo fax kjer niso le številka. Kar pomeni da bojo subjektivno obravnavani. Ne se vprašat kaj je narobe z mladino, ampak kaj je narobe s starši.

Všeč mi je še ta stavek iz filma: Za avto potrebuješ vozniško dovoljenje, za psa potrebuješ dovoljenje, prav tako za orožje, a starš je pa lahko vsako budalo.