3. mar 2014 0:39
Ola, spet jaz,
glede peder tašne je tako: kadar sam hodim okoli, nesem peder tašno, noter je lonely planet vodnik, kakšna dodatna mapA ( če je imam ), očala, pisalo, košček čistega papirja, naj bi bil tudi nekaj toalet papirja, pa ga ni ker pozabim, pa mi ga tudi ni bilo treba, vsepovsod je bil, ćakija ( pa ne za obrambo, ampak zna prav pridit pri kakšnem sadju ), večji fotoaparat, ki ne gre v žep, pa ga zadnje čase v glavnem ne nesem, ker mi "ta mali", ki gre v vsak žep zadostuje. Kadar grem kam z agencijo, peder tašna odpade, očala in fotoaparat ostalo gre v žepe, drugega ne potrebujem.
Tole moje potovanje se je časovno, pa tudi po kilometrini prevesilo v drugo polovico, jutri pa se začne vrnitev, avtobusno karto že imam. Zjutraj pri zajtrku, me vpraša kaj planiram. Nič posebnega, se bom sprehajal po Pt. Montu po Avenidi Kostanjeri ( a ni zanimivo, kako praktički vsa južnoameriška mesta imajo avenido kostanjero, kostanja pa nikjer nobenega, v naši vasi kostanjev v okoliški hosti kolikor češ, nimamo pa avenide kostanjere, kaj vem, morda bi mogli imet avenido pacifiko ali okeaniko 
). Gazdarica pa mi predlaga, da grem v sosednje manjše mesto, imenuje se Frutillar, je zelo lepo in urejeno, veliko je nemškega vpliva ( pa nasploh je v teh krajih veliko nemškega vpliva ). OK, saj mi je vseen. Vožnja z avtobusom mal več kot uro. Pridem, mesto res vse v špagco, kamorkoli se obrneš je neki algemaine ferain ( ali kako se že napiše ) ponujajo kuhe, si ogledam, meni ni všeč, mesto popedenano, duše pa nima, mal me spomni na Friedrickchafen na Boden zee................... Pri prihodu z avtobusom, na začetku mesta, nekakšna fešta, sem iz avtobusa videl dva gasilna avtomobila, sem mislil, menda je kakšna gasilska veselica. Po ogledu mesta se zakadim na tisto veselico. Gasilske cisterne so polivale z vodo parking, da se ne kadi, veselica je bila..... niti ne vem kakšna. Vsepovsod se peče na žaru, cvrejo se tiste empanade, pijače ne manjka, vzdušje zelo lepo............. meni pa potegne neka ( jugo ) nostalgija. Mlajši člani našeg kulinaričnog sociedada tega ne vedo, kako je bilo ko smo živeli pod komunističnim škornjem in nas je tlačila komunistična diktatura. Verjetno so komunistični tlačitelji le imali nekaj slabe vesti in so se celo poletje vrstile razne veselice, vaške, gasilske sindikalne ali pa kar tombole športnih klubov. povsod se je peklo na žaru, vino v potokih ( no ja, mal pretiravanja tudi ne škodi ). Za sindikalno zabavo je vsak dobil bon za žar in za vino, pa se je dobilo še, ni bilo problema............. Tako se jaz na čilski veselici spomnem bivše diktature, ki smo se je ( hvala bogu ) znebili, do veselice pa nam ni..........
Lesene barake. 
Vanja
. Mene tud prašujejo, če živim v baraki. 
