Kaj poslušamo

3. dec 2013 8:51

Se opravičujem za zavajanje. Ležim doma s prehladom....pa malo slabše slišim, ker se mi zdi, da imam vse zamašeno...  drugače pa so meni italijanski pevci tisti, ki pojejo z nekim žarom in hočejo z pesmijo nekaj povedati. 

LP, Saša

3. dec 2013 9:15

Jaz se sppomnim samo francoske verzije s Claudeom Francoisem. (tisti nesrečnik, ki je storil bridko smrt pri zamenjavi žarnice v kopalnici)

3. dec 2013 9:28

Miro Ungar?

3. dec 2013 9:53

Miro Ungar?

3. dec 2013 10:28

Miro Ungar it is!

3. dec 2013 10:52

Što god ja želim reć

imaš ti zadnju riječ

al' tata, ti me voliš ...

Tvoja pitanja nisu pametna baš

Al' tata, ti kažeš da sve uvijek znaš ...

Mislim, da je to - to

3. dec 2013 12:54

Lepa, samo, to ni Piange il telefono. Tuhtam že dva dni, če je sploh bila verzija z našega območja, se tudi jaz spomnim le francoske.

lp

3. dec 2013 13:16

Ja, sem pri preposlušanju enako ugotovila ...

KAj pa te, generaicjo moja, se spomnite?

Jaz se spomnim Zdenke Vučković ...

3. dec 2013 20:58

Sem poslušala (še enkrat) obe verziji,  joj.... sem morala kar še eno epizodo Romanzo Criminale gledat... Namesto pisanja predloga za dizertacijo Zdaj pa naprej :)

Pa še ena za delo: http://www.youtube.com/watch?v=SLlzP5K3AVU, ma ful energije!

3. dec 2013 22:10

 Le telephone pleure (zakaj se ne da pisati akcentov?)Claude Francois in Frederique leta 1977.

Take pesmi sedaj ne morejo več narediti. Pesem, v kateri se neznan moški pogovarja s pet let staro punčko - no way, da bi šlo to skozi.

Pa tudi izpis številke klicočega - hm, včasih je bilo telefoniranje večja enigme.

No, pred 36 leti se je pa še dalo....

http://www.youtube.com/watch?v=mJTn9ASKoIo