4. apr 2011 18:04
Shikana,
poslušaj, pa saj ne govorimo o koncu sveta. Prav nihče ti ne namerava postaviti življenja na glavo. In kot vidim, je tvoj miselni prestop že čisto blizu, mislim, da te mora samo še nekdo z enim prstom malo poriniti, pa bo šlo. Začni torej zdaj! Ne po večerji in ne jutri. Prava figa, če je hladilnik doma poln, naj poje, kdor hoče - tebi ni treba. Ko bo prazen, ga pa temeljito operi s kisom, da ne bodo iz njega še štirinajst dni dišale salame iz tvojega prejšnjega življenja.
Ne bi mogla bolje povedati, ko si sama: ko ti gre nekaj narobe, greš na hitro nekaj pojest. Potem pa še enkrat, ker si jezna sama nase, ker si že prej nekaj preveč pojedla. In čez pol ure spet, ker če je šel bik, naj gre še štrik. Verjemi, da nisi edina! Ampak zdaj, ko to veš, se lahko ustaviš in ko primeš vrata hladilnika, se vprašaj: je to res to, kar potrebujem? Se bom potem, ko zmažem še ta sendvič, počutila bolje? Saj veš, kakšen je odgovor. Zato takrat, ko si jezna, užaljena, žalostna, razočarana itd. raje dvakrat steci po stopnicah v peto nadstropje in nazaj, pomaga veliko bolj kot keks z blazinico čokolade (preizkušeno). Ampak ko si ga pa čisto res zaželiš, in ko si rečeš - ja, to hočem in bolje mi bo, ko ga bom zmazala - si pa tudi keks privošči in ga uživaj od prve do zadnje drobtinice.
Ampak da si ne moreš vzeti eno uro na dan, preprosto ni res. Če si ne moreš danes, si pa jutri in pojutrišnjem vzemi uro in pol. Tisto eno uro na dan si uspejo odtrgati zaposlene mame majhnih otrok in ženske, ki so v službi po 10 ali 12 ur na dan, pa si jo boš tudi ti. Ena ura je tudi zjutraj med šesto in sedmo ali zvečer med deveto in deseto, saj menda nisi takrat že v postelji. Ena ura je popoldne v pavzi med predavanji in raje kot v bližnji kafič v hitrem tempu pojdi na Rožnik in nazaj. Ena ura je, če se zjutraj in zvečer namesto z avtom ali avtobusom pripelješ 15 km daleč na faks s kolesom. Vzemi to kot tisto nekaj, kar je samo tvoje in česar ti nihče nima pravice jemati. Vpreži v akcijo svojega fanta, naj se izkaže in ti stoji ob strani, če mu je kaj do tebe. In če ne greš vsak dan teči (upam, da ne), potem za spremembo prepešači Ljubljano, ko greš s sestanka na sestanek, v hitrem tempu ne boš kaj veliko počasnejša od avtobusa, pa boš oddelala tistih pet, šest kilometrov. Pilates in joga sta vsak zase super stvar, ampak to ni telovadba, ob kateri bi shujšala; je pa zelo dobra podpora za dobro držo, dela čudežee proti bolečinam v hrbtenici in te nepopisno sprosti (jaz imam na poti z joge domov vendo občutek, da kar lebdim). Vodena vadba je super ideja - imaš tudi vodeno nordijsko hojo, vodeno plavanje, vodene tekaške skupine.... ni da ni! Samo, da bo raznoliko in da te veseli! Če te ne veseli prvi dan, še ni rečeno, da te ne bo nikoli, ampak ne se silit z nečem, ker ti gre na živce. Vsak je pač narejen za nekaj drugega, ampak čisto nihče pa ni narejen, da ne bi bil za nič.
Pa tudi redno lahko ješ, če se potrudiš. Saj nihče ne pravi, da moraš vsake 3 ure domov na toplo hrano; jabolko ali jogurt si lahko prineseš od doma in ju poješ kjerkoli sproti - jabolko je obrok! In jogurt tudi. Pa tisto na 3 ure tudi ne pomeni na 3.00.00.
Pa še nekaj: ko bo šlo vse v redu, ko bodo prve kile skopnele in ko boš prvič že morala zamenjati garderobo, se bo zgodilo, da se bo tehtnica ustavila tudi za en mesec ali dva in bo šment šel raje gor kot dol, pa četudi boš vse prav delala. Ne takrat obupat, to se bo prej ali slej zgodilo in čisto vsakomur se je. Takrat je treba samo vztrajati, ker bo nekega dne šlo spet v pravo smer. Pusti času čas. Pa seveda ne idi v drugo skrajnost. Brez skrbi, telo ti bo samo povedalo, kdaj je čas, da nehaš - in do takrat, ko se bo to zgodilo, se ga boš že navadila poslušati, da boš razumela, kaj ti pravi.
Predvsem pa: vsega se loti z dobro voljo in nasmehom - saj greš vendar na lepše! Ne bo lahko, ampak ko boš tam, bo super! Boš videla, kako se boste smejali, ko boš za veliko noč 2012 lahko zlezla v eno hlačnico kavbojk, ki jih zdaj komaj nategneš nase.
Sonja
.
