20. feb 2011 23:10
Uf: najprej, vsi, ki vprašate: v začetku planiranja so bili tudi tisti vcodopadi, pol sem se premislil: mal je stran od poti, najbolj me je prestrašilo, da je traba imet vakcino proti rumeni mrzlici, tako, da to bom tokrat spustil ( saj sem še mlad, bo še priložnosti
Prejšnjo noč je vlivalo in ropotalo celo noč, da se ni dalo spat. Šele maloprej sem ugotovil, da je pravzaprav ropotala ena cirada razpeta na terasi, ker grmenja in bliskanja ni bilo.
Spet sem se spomnil rosi: pravi, da piše dnevnik na potovanjih, pa se ji ne zdi zanimivo. Ja ljuba duša, pisat moraš občutke, ki so te prelevali tist moment, ne pa suhoparna dejstva: zbudil se ob pol šestih ( pravzaprav ugotovil da je pol šestih, ker sem skor celo noč čul zaradi ropotanja ). Grem v kopalnico: tema, poskusim luč v sobi: tema, *ebiga kaj bo to. Mal še poležavam, delam načrte kaj bi danes počel………………. ne vem kakšno bo vreme. *ebiga, to je vse tako logično, kjerga pa to zanima. Vse pa vsekakor zanima kako je z mojo uro. Imam eno žepno uro, ki mi služi še kar, zadnje čase nekaj nagaja. OK, kupit je treba baterijo! Kupim ( 3 €, hvala, da ste vprašali )! Čez par ur ugotovim, da spet neki ni dober, počakem do večera, zamuja že za pol ure. Uf, to pa ni dober, na poti le rabim » kukr-tuk » zanesljivo uro. Ni druge, grem do trgovine vprašam za dobro kvalitetno uro, k sreči govorijo angleško, rečem, ne vprašam za ceno, sam da je kvalitetno ( po angleško: as cheap as is possible ), kupim uro ( cca 7 €-ov, še ni draga za to kvaliteto ), nakar za hec še nekajkrat preverim ono mojo žepno, ki je začela neki štrajkat: matr, dela kot urica, čist točna, in sedaj imam dve kvalitetni potovalni uri. Vidiš rosi, to ljudi zanima, kaj pa Buenos Aires: ta pa je, to itak vsi vedo, ćikite in muhere so tudi ( sicer ne tolk objokane kot bi pričakovali ), itak vsepovsod na internetu izbrskaš, da je Pariz južne amerike, mesto lepo da je kaj, pa sploh ni umazano, kot bi morebit, za južno ameriko pričakovali, in je BA » sestavljen« od nekaj okrožij ( bariosov ), ki so včasih vse bili skor posebna mesta, ali mesta kjer si je kak mestni župan naredil vilo za počitek ( retiro, san martin ) in se je po tem mestro tam razširilo, to si vsak lahko izbrska bna internetu. . Moj prispevek je kvejčemu v tem, da se mi zdi rahlo preveč pasjih kakcev ( pa čeprav nisem videl niti enega potepuškega cucka ), in to tudi povem, da je mesto za moj okus odločno preveliko………….. koga briga, kakšn je moj okus. Vidiš, rosi, koliko si ti v svojem dnevniku omenjala pasje kakce?.
Pa pustimo ( globoko ) filozofijo, danes si bom ogledal pristanišče, fregato » saramiento », in poskusil ujet mestno panoramsko vožnjo, si naredim načrt. Fregato si ogledam, nič posebnega če ste si že par fregat ogledali ( jaz nobene ), potem si poiščem tisti avtobus, ki ga ni in ni in nobeden ne ve od kje bi začel vožnjo. Ogledam si en kup po domače: ciganije ( naj mi oprostijo spoštovani člani romske komjuniti ), rečejo jim umetniki ali nekakšn kraft, skratka une đinđuve, za katere morda kdo ugotovi, da jih nuca ( uf, buh vari, jaz nisem od teh ), počasi sem čist ( matr, kako se lepše reče s*ukan )…… počasi moram mislit na kosilo ( ura je že tri, popoldan seveda ). Tuhtam kaj bi, po poti grem ( seveda ko sem ugotovil smer, da pridem do kakšnega metroja, ki me bo pripeljal do hostla ) mim ene velike samopostržbe, odprte ( čeprav je domingo ) notr vidim možgane za dva €-a, kupim olje, 1 €, sol tudi 1€, popra nisem našel, nekaj žemlj, pivo, vse skupaj enih pet €-ov ), pridem v hostl, to si pripravim in si neki tuhtam; grem se mal delat poametnega za rosi………..
Ko pridem v hostl: soba ledeno mrzla, una klima, ki je prej bila bolj za psihološko podporo, čisto lepo dela, menda se je neki predramila, ko je štroma zmanjkalo………… škoda da prej ni delala….. jutar odrinem za Rosario.
No, ja, pa da pripopam kakšno slikico:
]
Tole je vodni top, ko so čakali mene in žižka!
ežoj