Knjiga psi

13. jan 2012 10:06

Draga naor,

seveda, k sreči se dogajajo tudi medplanetarni trki in hvala vesolju zanje! Saj poznaš tisto - če ne veš, kako je na drugih planetih, ne moreš ceniti tistega, kar imaš na svojem. Ali tako nekako. Je dobro kdaj tudi kaj takega prebrati, se 100 % strinjam. 

13. jan 2012 13:48

Prav to je tisto, kar se meni zdi sporno pri Ihanovih stališčih v tej knjigi (ne pri vseh moških, niti pri Ihanu nasploh, saj ga ne poznam osebno). Svet razdeli na dve polovici: v eni so ženske, ki s(m)o vse po vrsti zaj***** pras***, v drugi pa moški, ki so kljub svoji moči nebogljene žrtve teh taistih zaj***** pras**. Poenostavitve te vrste mi pa nekako ne gredo skupaj s človekom takšne izobrazbe in nesporne intelektualne moči kot je imenovani avtor.

13. jan 2012 20:18

Hm, me prav zanima, kako bi brala, če ne bi vedela, da je avtor nesporna intelektualna sila z akademsko izobrazbo? Že tu, vidiš, se začne problem (ki ga imamo vsi, bolj ali manj, najbrž ženske še malo bolj kot moški): vedno na vso silo iščemo kontekst. Če bi vedela, da je avtor faliran študent ali intelektualna nula (hipotetično, ker intelektualna nula česa takega pač ne spravi skupaj), bi zamahnila z roko, ah, primitivec, kaj se to mene tiče. Ker pa verjameš, da je avtor bliže univerzalni genialnosti kot praznini zapite zgube, te pa nenadoma strese; kaj pa, če je vse res? Ali pa vsaj nekaj? Ali, bog ne daj, od tega nekaj prav tisto, česar jaz nikakor ne morem požreti?  Ravno zaradi tega, mislim, bi ta knjiga morala postati obvezno čtivo za puce tam med 25. in 30. letom. Ali pa vsaj ob prvi (izven)zakonski krizi, da ne rečem po prvi ločitvi.  

Jasno, da ene in iste knjige dva človeka ne bereta enako. Glede na to, da ne gre za pustolovski roman, da se nič ne kadi, poka in strelja, ni mrličev (vsaj ne direktnih) in nihče ne rešuje sveta (in še manj svojo izvoljenko, ki jo bo potem ovito v tančico v naročju ponesel v sončni zahod, kjer bosta za obzorjem srečno živela do konca svojih dni..... šlek, šlek, sama kriva, če to res verjameš), pač bralcu prepušča čas in umski prostor, da to, kar bere, vpenja v svoj okvir, svoje izkušnje, katastrofe in polomije, skratka, ko bereš, nehote postaneš del zgodbe (zloba Ihanova) in se identificiraš bodisi z "žrtvami" ali tistimi na drugi strani. 

Torej, vsak je prebral, kar je hotel. 

"...so tehnike in nadomestki, je joga, župniki in svete knjige, in čudeži in energije, in koncerti in svete vode, in pijača in gostilniške debate, in reševanje Zemlje in nacionalna varnost, in veliki cilji in napredki, je vsemogoče. Ampak zjutraj, ko si še brez oblek in mask in misli ne sežejo dalj od vonja kave, takrat imaš le ogledalo in pogled v oči, in tu smo ljudje pač malo ujeti, ker nam narava plača gola dejstva, ne teatra."

Mislim, da je to predvsem knjiga bridkih spoznanj.Še najbolj banalno od njih je, da telesa in uma ne moreš ločiti in da se vsakomur lahko zgodi, da njegovo telo in um postaneta jetnika drug drugega. Ponuja pa seveda tudi kar nekaj drugih, ki lahko zarežejo precej globlje.

In ne verjamem, da je za to potreben um enakovreden avtorjevemu. Ali rečeno drugače: če je to lahko priznal on, potem lahko tudi jaz. Kar še vedno ne pomeni, da mi je vse všeč. Ni pa, ****** ********, ***** ** ****, zato nič manj res. 

Se bojim, da knjiga ponuja veliko več, kot bodo bralci pripravljeni iz nje potegniti. Spremenila sveta pa seveda ne bo.