25. nov 2010 9:56
Takole bom rekla:
Človek se rodi, se uči, raste, napreduje....in tako v tem stilu gre njegova krivulja nekako navzgor. Okej, v najstniških letih so potem stiske in nas malo premetava, ampak mladost človeka žene naprej. In potem pride mlada odraslost, recimo kakšno partnerstvo in družina....in je človek star 35 oziroma tam okoli in grejo leta naprej in potem je kar naenkrat ugotovitev, da je lajf precej predvidljiv, da ni vznemirjenje, da ni prijetnih izzivov, da je bolj monotono, da ti grejo člani plemena včasih hudičevo na jetra, pa v službi tudi ni, da bi človek v luft skakal od sreče in potem človek začne sebe doživljati kot nekoga, ki ne napreduje, oziroma napreduje počasneje kot njegova okolica in ptoem se začne spraševati, če je to TO in ali je to najbolje, kar je in ali bolje ne bo nikoli.....In potem postane malo otožen. To se zgodi vsakomur in zgodi se večkrat v življenju. Socialno-ekonomski pogoji s tem ravno velio nimajo.
Enkrat je pač treba ukapirati, da življenje ne gre kot linearna krivulja samo navzgor. Večino čaa se nam dogaja sinusoidno gibanje. Štos je samo v amplitudah, strmini krivulje in koliko časa krivulja potrebuje, da se spet obrne navzgor. In da človek ne dela stalne in neskončne drame iz tega, če se krivulja še ni obrnila navzgor.
Tisti ljudje, ki so v tretjem življenjskem obdobju in so zadovoljni, so zaradi tega, ker so v življenju doživeli krivuljo globoko doli in ki že zelo dolgo vedo to, da je treba sprejeti sinusoido svojega življenja.
Nekoč sem imela čast in privilegij pogovarjati z gospo, ki je bila zaprta v Dachauu. Bila je lepa in pozitvna osemdeset in nekaj čez letnica. Rekla je, da je življenje preveč lepo, da bi ga pacali s skrbmi. Da je to, da se človek vsako jutro zbudi, že čisto zadosti za to, da smo zadovoljni.
Tko je shvatio, shvatio je.
Vendelina jr.