Kam po kostanj?

8. okt 2010 19:55

Se kar strinjam, da ni dostojno navaliti kot bik v maline in odvažati polne prtljažnike tistega, kar rabiš in tistega, česar ne rabiš, samo zato "ker je tko lušno nabirat" (pa magari potem to doma preč pride). Brez duvanja lahko rečem, da sem obzirna nabiralka in da sem se tudi že pošteno skregala, ko nekdo ni imel mere in je gazil, tlačil, brcal, lomil... po možnosti še kakšno plastenko odvrgel, pa napol ugasnjen čik.... ker ni bilo časa elegantno zrabutati (?!), odlomil celo vejo s češnjami vred, da jo je potem doma v miru obiral...intakodaljeintakonaprej.

 

Ampak hotela sem vprašati nekaj drugega: kje lahko najdeš lastnika, da ga vprašaš za dovoljenje, če je hosta nekje bogu za hrbtom? Kje lahko izvem, kdo je lastnik in kje stanuje?

 

Kar se tiče nabiranja regrata, kamilic (ki so se zasejale same na nekem obronku..)...imam čudovite izkušnje, kadar sem v bližnji hiši (koder so ponavadi stanovali lastniki) vprašala za dovoljenje oz. dala vedeti, da se zavedam, da ni moja sveta pravica, da se z džipom zapeljem do sredine travnika, kjer je regrat najlepši. In da ni moja sveta pravica, da ob robu njive, kjer je ravnokar pokukala ven koruza, nežna, mlada in ranljiva, nabiram bezeg in jo pri tem pohodim vsepovprek, ker se mi ne ljubi stopiti nekaj metrov naokoli...

Skratka, moja uvidevnost je bila nekajkrat celo poplačana. Enkrat z jajci ("No, da ne boste samega regrata jedli"), enkrat z dobrim šnopčkom ("za namakat"), drugič zgolj z dobro voljo in mirno vestjo.

 

In čisto zares sem doživljensko skregana z neko ženščino, ki je vse gobe razen jurčkov in lisičk zbrcala in pohodila, ker jih ni poznala in je na moje vprašanje, zakaj to počne, odgovorila: "Če jih jaz ne bom pobrala, jih tudi noben drug ne bo!!!"

No, take in podobne izjave meni o človeku povedo preveč, da bi še naprej trošila svoj čas za druženje z njim.

 

Drugač pa nnisem idealna

 

 

 

 

 

 

 

japaja

8. okt 2010 20:04

Vsi tisti, ki imamo v lasti gozdove, vemo, kako je potrebno ta gozd negovati. In Issi, ja, tudi drevje v gozdu se sadi. To opravilo je zelo podobno sajenju sadnega drevja / zelo poljudno povedano/.Kaj vse je potrebno pri siceršnji negi gozda, pa je opredeljeno v tozadevni zakonodaji. V kolikor se lastnik ne drži pravil in gozd zanemarja, je lahko kaznovan tudi na način, da ta dela opravi nekdo drug, račun je pa dolžan plačati sam.Če ne plača, je lahko tudi ob gozd. Potem je tu še vzdrževanje gozdnih cest in poti. Tudi te so lastniki gozdov dolžni vzdrževati, vsak v razmerju svogega lastništva na določenem teritoriju. Ko so ceste in poti urejene , se ogromno nelastnikov vozi z avtomobili direktno v gozd. Redki se džijo pravil obnašanja. Tako kot je bilo že opisano, se s tem množičnim obiskovanjem gozdov ljudi, ki o gozdu nimajo pojma, dela velika škoda. Rastlinam in živalim ter tudi okolju / odmetavanje plastičnih steklenic in vrečk/. Zaradi takih in podobnih razlogov so nekatere sosednje države omejile dostop v gozdove in uvedle kontrole na terenu. Kmetje se pa jezijo na tovrstne prišleke tudi zato, ker jim po takih obiskih s polj zmanjkuje zelenjava. Ket namreč dobro loči kaj je požrla divjad in kaj je bilo odnešeno. Pa lep pozdrav vsem Silven silven

8. okt 2010 21:16

Ja Silven, vem da se drevje sadi, napisala pa sem, da se v gozdu ne sadi, gnoji, obrezuje, škropi - da se ne dela vsega tega.

Ceste in poti ljudje sami vzdržujejo tudi še kje drugje, kjer jih ravnotako uporabljajo vsi. Naj potem ljudje prepovedo vožnjo in hojo po ulicah, ki jih sami očistijo snega, pometajo, krpajo luknje v makadamu? Huh, poznam kar nekaj vasi, ki bi bile potem zaprte za zunanji svet.

Zadnji argument pa ne zdrži - neobzirneži pobirajo pridelke povsod, ne samo ob obisku gozda in nabiranju kostanja. Če je človek tak, je tak. Ravno mojemu očetu vztrajno pobirajo z vrta, ki je ob hiši (!) in to skoraj sredi Ljubljane.

Tega sicer ne razumem, ampak tako je. Ne razumi me narobe - niti slučajno ne zagovarjam in ne opravičujem takih kraj - ampak je razlika, ali nekdo vzame dve zeljni glavi na celi njivi zelja, ali pa nekemu "vrtičkarju", ki jih ima vsega skupaj pet. Dopustna pa seveda ni nobena varianta.

Po drugi strani pa v soseščini gledam dobesedno cele njive, kjer kmetje poberejo le velike glave solate, zelja, tretjina njive pa ostane in gnije celo zimo. Kdo bi pa to razumel?

Issi

Sporočilo je spremenil(a) Issi dne 08.okt 2010 21:18

8. okt 2010 21:31

Sem prejle toliko natvezla, da se je moje vprašanje izgubilo.

Zato ga ponavljam:

Kako naj najdem lastnika nekega gozda, da ga vprašam za dovoljenje? Res bi rada vedela.

japaja

8. okt 2010 22:15

Issi je napisal/a:

Po drugi strani pa v soseščini gledam dobesedno cele njive, kjer kmetje poberejo le velike glave solate, zelja, tretjina njive pa ostane in gnije celo zimo. Kdo bi pa to razumel?

 

Imajo ljudje tudi po več hiš, avtomobilov ... A to pomeni, da se lahko naselim v eno izmed praznih hiš? Ne, ker ni moja. In tudi zelje na njivi ni moje. In ga ne bom šla niti krast niti me ne bo zanimalo, zakaj ga imajo tam - ker ni moje.

sara

8. okt 2010 22:37

Kot otrok se spomnim smo se zapeljali kam in nabirali gobe (za nas da smo jih jedli), kostanj, ki smo ga potem zvečer spekli...

Potem pa tole berem (pa vem da je bila tale debata že v eni starejših tem) in zdaj ko imam sama otroka, vidim, da nimam gozda. In zdaj je jesen, bi mu rada pokazala, da se kostanj tudi nabere lahko, ne le kupi na trgu... pa tole berem in... kateri gozd je javen? Kako kontaktiram lastnika privatnega gozda, da ga prosim za dovoljenje?

Mislim, da je bilo včasih res drugače. Pa ne govorim o tistih ki brcajo, se izživljajo, nabirajo za komercialno uporabo... Govorim o tem, da si lahko šel v gozd in nabral kilo kostanja med mahom... Ne vem ali je zdaj vse privatno in takoj kradeš če nabereš 2 gobi, ali je bilo vedno privatno, pa smo bili mi tako žleht da smo kar hodili v gozdove ki niso bili naši ali kako je bilo.

Samo vse pač ne bi smelo biti privatno, ker tudi sonce, morje in zrak niso privatni (še). Pa verjetno ni vse privatno, samo kako naj zvem, kam lahko grem, ne da bom preganjana kot tat?

Ker kot razumem tudi na sprehod ne smem v privatni gozd? Tako je bilo v ZDA že pred leti, vse je bilo ograjeno in povsod so bili napisi PRIVATE PROPERTY, keep out. In ta del Amerike mi res ni bil všeč. Da je bilo VSE privatno.

Fino bi bilo če bi bil nek register, kamor lahko pogledaš kam smeš in kam ne, če pač nimaš gozda.

Kako pa je s potoki in rekami? Še lahko noge namočim povsod? Ne, resno sprašujem. Kaj pa če teče potok skozi privatni gozd?

Miška Miša

8. okt 2010 22:48

Ne komplicirajte. Kar raste v gozdu, se sme nabirati brez dovoljenja lastnika. Če ta od tega živi in hoče to prepovedati, mora o tem obvestiti državni organ in to zadostuje, da lahko prestrašene meščane preganja s kolom.

Jaz nisem ravno navdušena nad kostanjem, ker sem imela celo življenje dovolj svojega in ga letos zadnjič jem s svoje posesti, vendar razumem veveričji nagon in željo po plodovih prelestne jeseni.

Pred leti sem srečala gospo, ki je bila doma na kmetiji v okolju, kjer je znano, da je veliko kostanjev. In je priznala, da je kostanja jedla le malo. Njena mati je namreč rekla, da naj pustijo kostanj, da je za reveže. To je bilo tam nekje okrog leta 1970.

Mogoče bi to le dalo komu misliti.

F r i n a

9. okt 2010 7:04

In še tretjič se bom oglasila in vesela sem, da so še nekateri, ki imajo vest in razumejo, kaj je lastnina, ča čeprav jo ne varuje ravno zakon in varuhi reda. Tako kot nekateri sprašujete, kako naj najdete lastnika gozda se tudi jaz sprašujem ali je lastnik gozda dolžan svoje braniti s kolom in puško - malo grobo povedano, pa vendar. Saj tudi vrtanje po nosu ni z zakonom prepovedano, pa vendar vsak normalen človek ve, da se tega ne počne, ker ni lepo - to pa malo za šalo. Kostanji v gozdu večinoma ne rastejo zato, ker je takšna božja volja, ampak ker jih je nekdo tam zasadil, ker pač v takšnem sestavu lepše rastejo. Vsako leto kupim kostanj pri znancu, ki ima v svojem manjšem gozdu na obronku vasi zasajene marone in vsako leto mi potarna enako in verjamem mu, da ljudje množično prihajajo (da se razumemo, ne sovaščani, ki vedo čigav je gozd) z avtomobili in veselo nabirajo kostanj, ker kakšna sreča, so našli teren, kjer je kostanja res obilo. Včasih, ko ravno najde take nabiralce in jih opozori, da so ti kostanji njegovi, se nanj vsuje ploha besed v smislu tega kar je napisala frina. Ali bi res moral postaviti nekaj metersko ograjo okrog svoje parcele, da bi ubranil svojo lastnino. Ker so drevesa velika in tudi že kar stara temu primerno, ko je dobra letina, tudi veliko obrodijo in ta človek tudi malo izboljša svojo penzijo s prodajo kostanjev - da se razumemo kostanjev, ki so zrasli na njegovi parceli in jih je sam ali mogoče njegov oče zasadil in seveda tudi vsa leta negoval, da so zrasla tako lepa in zdrava In MikiMiška, ti kar pelji svojega otroka v gozd in mu pokaži kako rastejo kostanji, razloži pa mu, da jih žal več kot nekaj ne moreta odnesti, ker so ti kostanji last nekoga, ki jih bo prišel in nabral in jih porabil ali prodal. Vidva, pa ker nimata svojega bosta kostanje kupila na tržnici. S tem bo otrok dobil dve informaciji - kako kostanj raste in da ne sme vsepovsod nabirati vsega, kar ni njegovo. Nisem zrasla na vasi, nismo imeli gozdov in njiv, le vrt ob hiši, ob vikendih smo večkrat zahajali v naravo, pa vendar nam starši niso nikoli dovolili nabirati kostanja, orehov, lešnikov in drugih takih stvari. Vedno so nam reki, da lahko poberemo oreh ali dva na tleh, bognedaj, da bi ga utrgali, in si ga s kamnom razbijemo in pojemo. Več pa ne, ker bodo prišli ljudje in to obrali, ker je pač njihovo. Tudi na poljih koruze nismo smeli rabutati mlečne koruze, še laskov nismo smeli cufati, da ne bi pomendrali koruze. Ko je bila koruza na polju obrana in smo opazili kakšen klas na tleh smo ga lahko pobrali, da bi ga utrgali, to pa ne. Prav tako je bilo s sprehodi ob vinogradih in sadovnjakih, kjer nismo smeli trgati grozdja in sadja. Še regrat smo nabirali samo tam, kjer so imeli mamini sorodniki svoje travnike in njive in je mama za to ponavadi vprašala. Tako smo bili vzgojeni in sama mislim, da je to lepo in to sem prenesla tudi v svojo družino in tudi mož se strinja z mano, pa čeprav je zrasel v povsem drugačnem okolju, na vasi, kjer sedaj tudi živimo. Tako, da o srečnih lastnikih, ki so veseli, da kar obirate njihove plodove in vas zalotijo na njivi, ravno ne verjamem, ker pogosto krožijo drugačne govorice. Seveda pa verjamem, da za lepo vprašanje tudi lep odgovor in tudi sama bi ravnala podobo - toda pomembno je vprašanje. Sem proti temu, da bi bili gozdovi ograjeni in bi povsod pisalo, da ne smeš stopati v gozd, samo sprehod po gozdni poti najbrž gozdu ne škodi, tod brezglavo trganje, nabiranje in uničevanje so gozdu prav gotovo škodljivi. Tudi na moji njivi zraste veliko več kot lahko pojemo, rada dam viške nekomu, ki nima, da pa bi sam brez moje vednosti obiral na moji njivi, v to pa nikakor ne pristaja in to smatram za krajo. Veste, rada zahajam na kulinariko in nekateri ste mi res pri srcu, pa čeprav ravno ne navezujem stikov z drugimi, sem pa vedno bolj razočarana nad nekaterimi, ki zase menijo, da imajo zelo visoke moralne norme, pogrnejo pa pri nabiranju tujega kostanja, gob in regrata.... Že moji starši so mi vcepili v srce misel, naj drugim ne storim tega, kar ne maram, da bi drugi storili meni in pa vedno, preden nekaj narediš in nisi prepričana, da je 100 % v redu, pomisli, kako bi se ti počutila, če bi bila na drugi strani. tedyka

9. okt 2010 10:52

Pravila, ki dovoljujejo nabiranje plodov v gozdu, so oblikovana tako iz preprostega razloga, ki ga je opisala Dobrojedka. Pri nekaterih stvareh je po zakonu potrebno deliti lastnino.

Glede na opisano se prav nič ne čudim sporom med sosedi, ki si zapirajo poti, ki se tožakajo res za pedenj zemlje, saj od tega živi tisoč slovenskih odvetnikov. Od vseh stvari, ki sem jih kadarkoli razlagala, ljudje najslabše razumejo priposestvovanje, ki posega v pravice lastnikov samo zato, ker tudi lastniške pravice niso absolutne.

Nenazadnje, ali kje piše, da lahko ustreliš vlomilca, ki ga zalotiš v svoji hiši in ker braniš svojo lastnino, za tako dejanje ni kazni. Ali veste, da ima tat, ki rabuta v sadovnjaku in ga pri tem zaloti lastnikov pes čuvaj, pravico do odškodnine, če ga ta pes ugrizne. Zakaj, ne bom razlagala, vsakakor pa kaže, da lastnina le samo : imam in ne dam in ne dovolim, ampak nekaj odtenkov vmes.

 

F r i n a

9. okt 2010 11:15

japaja je napisal/a:

Sem prejle toliko natvezla, da se je moje vprašanje izgubilo. Zato ga ponavljam: Kako naj najdem lastnika nekega gozda, da ga vprašam za dovoljenje? Res bi rada vedela.japaja

 

Tudi jaz sem to spraševala, pa očitno ne zna nihče odgovorit.

Kot ponavadi; kup ljudi je "pametnih", za vsako ceno zagovarja svoj "prav", pri utemeljitvi in praktičnih odgovorih pa pogrne.

 

In draga Sara, nikjer nisem omenila, da se lahko pridelki, ki gnijejo po njivah kradejo. Ampak a ni zanimivo? Pridelke, ki jih kmet očitno ne potrebuje, bi lahko recimo poklonil, daroval rdečemu križu, ... Ampak ne; "To je MOJE in če jaz ne bom uporabil tudi nihče drug ne bo. Glavno da je MOJE!" To je dandanes glavno razmišljanje, žal. Lastnina je sveta.

Issi