9. okt 2010 7:04
In še tretjič se bom oglasila in vesela sem, da so še nekateri, ki imajo vest in razumejo, kaj je lastnina, ča čeprav jo ne varuje ravno zakon in varuhi reda. Tako kot nekateri sprašujete, kako naj najdete lastnika gozda se tudi jaz sprašujem ali je lastnik gozda dolžan svoje braniti s kolom in puško - malo grobo povedano, pa vendar. Saj tudi vrtanje po nosu ni z zakonom prepovedano, pa vendar vsak normalen človek ve, da se tega ne počne, ker ni lepo - to pa malo za šalo.
Kostanji v gozdu večinoma ne rastejo zato, ker je takšna božja volja, ampak ker jih je nekdo tam zasadil, ker pač v takšnem sestavu lepše rastejo. Vsako leto kupim kostanj pri znancu, ki ima v svojem manjšem gozdu na obronku vasi zasajene marone in vsako leto mi potarna enako in verjamem mu, da ljudje množično prihajajo (da se razumemo, ne sovaščani, ki vedo čigav je gozd) z avtomobili in veselo nabirajo kostanj, ker kakšna sreča, so našli teren, kjer je kostanja res obilo. Včasih, ko ravno najde take nabiralce in jih opozori, da so ti kostanji njegovi, se nanj vsuje ploha besed v smislu tega kar je napisala frina. Ali bi res moral postaviti nekaj metersko ograjo okrog svoje parcele, da bi ubranil svojo lastnino. Ker so drevesa velika in tudi že kar stara temu primerno, ko je dobra letina, tudi veliko obrodijo in ta človek tudi malo izboljša svojo penzijo s prodajo kostanjev - da se razumemo kostanjev, ki so zrasli na njegovi parceli in jih je sam ali mogoče njegov oče zasadil in seveda tudi vsa leta negoval, da so zrasla tako lepa in zdrava
In MikiMiška, ti kar pelji svojega otroka v gozd in mu pokaži kako rastejo kostanji, razloži pa mu, da jih žal več kot nekaj ne moreta odnesti, ker so ti kostanji last nekoga, ki jih bo prišel in nabral in jih porabil ali prodal. Vidva, pa ker nimata svojega bosta kostanje kupila na tržnici. S tem bo otrok dobil dve informaciji - kako kostanj raste in da ne sme vsepovsod nabirati vsega, kar ni njegovo.
Nisem zrasla na vasi, nismo imeli gozdov in njiv, le vrt ob hiši, ob vikendih smo večkrat zahajali v naravo, pa vendar nam starši niso nikoli dovolili nabirati kostanja, orehov, lešnikov in drugih takih stvari. Vedno so nam reki, da lahko poberemo oreh ali dva na tleh, bognedaj, da bi ga utrgali, in si ga s kamnom razbijemo in pojemo. Več pa ne, ker bodo prišli ljudje in to obrali, ker je pač njihovo. Tudi na poljih koruze nismo smeli rabutati mlečne koruze, še laskov nismo smeli cufati, da ne bi pomendrali koruze. Ko je bila koruza na polju obrana in smo opazili kakšen klas na tleh smo ga lahko pobrali, da bi ga utrgali, to pa ne. Prav tako je bilo s sprehodi ob vinogradih in sadovnjakih, kjer nismo smeli trgati grozdja in sadja. Še regrat smo nabirali samo tam, kjer so imeli mamini sorodniki svoje travnike in njive in je mama za to ponavadi vprašala. Tako smo bili vzgojeni in sama mislim, da je to lepo in to sem prenesla tudi v svojo družino in tudi mož se strinja z mano, pa čeprav je zrasel v povsem drugačnem okolju, na vasi, kjer sedaj tudi živimo.
Tako, da o srečnih lastnikih, ki so veseli, da kar obirate njihove plodove in vas zalotijo na njivi, ravno ne verjamem, ker pogosto krožijo drugačne govorice. Seveda pa verjamem, da za lepo vprašanje tudi lep odgovor in tudi sama bi ravnala podobo - toda pomembno je vprašanje. Sem proti temu, da bi bili gozdovi ograjeni in bi povsod pisalo, da ne smeš stopati v gozd, samo sprehod po gozdni poti najbrž gozdu ne škodi, tod brezglavo trganje, nabiranje in uničevanje so gozdu prav gotovo škodljivi. Tudi na moji njivi zraste veliko več kot lahko pojemo, rada dam viške nekomu, ki nima, da pa bi sam brez moje vednosti obiral na moji njivi, v to pa nikakor ne pristaja in to smatram za krajo.
Veste, rada zahajam na kulinariko in nekateri ste mi res pri srcu, pa čeprav ravno ne navezujem stikov z drugimi, sem pa vedno bolj razočarana nad nekaterimi, ki zase menijo, da imajo zelo visoke moralne norme, pogrnejo pa pri nabiranju tujega kostanja, gob in regrata.... Že moji starši so mi vcepili v srce misel, naj drugim ne storim tega, kar ne maram, da bi drugi storili meni in pa vedno, preden nekaj narediš in nisi prepričana, da je 100 % v redu, pomisli, kako bi se ti počutila, če bi bila na drugi strani.
tedyka