10. maj 2010 19:29
Jaz mislim, da malo planiranja pri tem ne škodi, če se človek tako počuti, včasih je pa bolje, da rata, ko pač rata. Mora bit pa najlepše, kar lahko doživiš, da zanosiš in si ob tem presenečen, navdušen in ves na trnih. Ko je otrok zelo zaželen, ko ni ovir v smislu bivališča, financ, oz. če so, se to vse da "zglihati", se pripraviti.
Jaz sem se v to, da bi zanosila, podala pri 22-ih in ni šlo. Pa sem danes, dobrih 10 let po tem, še vedno praznega naročja, sem sicer stežka zanosila, ampak v dveh nosečnostih izgubila 4 otroke.
Svečke in bolečina spominjajo nanje, tako da, tudi če se še tako trudiš, štorklja včasih zgreši pot in leti mimo.
Če pa nama kdaj uspe prit do otrok, bo to dete deležno še in še ljubezni in pozornosti in upajmo, da ga uspemo naučiti marsikaj lepega.
Je pa to stvar vsakega posameznika oz. para, kdaj se bo odločil za otroke. Eni so karieristi in si želijo prit do dobre izobrazbe in službene kariere, eni so popotniki in bi radi najprej videli čimveč sveta in se potem umirili v družinskem življenju, nekateri pa smo bolj družinski in bolj delamo na tem, da pridemo do potomcev čimprej, če je le možnost za to.
anka