Odločitev - otrok

Pozdravjene, mamice, mame!

Zanime me, v kolikšni meri ste se zavestno odločile za otroka, koliko je bil to splet okoliščin? Ste se zanj/e odločile zaradi prigovarjanja okolice, svojih let ali pač ste čutile tisto veliko željo po materinstvu? Skratka zakaj ja oz. zakaj ne?

zvezda01

5. maj 2010 15:12

Glede na to, da nisem bila noseča ko sem se poročila, se mi je zdela logična posledica poroke ,otrok. Ko ga ni takoj bilo sva bila z možem že malo prestrašena, da je kaj narobe. Tako, da je otrok, kljub temu, da nisva imela rešenega stanovanjskega vprašanja, imela pa sva službi, zelo zaželjen in pričakovan. Bila sva zelo mlada, mož je ravno prišel od vojakov /23 let/ jaz pa iz srednje šole/19 let/. Bila sva zaljubljena in težav se nisva bala. Čas je rešil vse probleme, sreča ob rojstvu sina pa je ostala.

5. maj 2010 18:09

Ne glede na to, da se mi tako vprašanje zdi rahlo, hm, kako bi rekla, hm, no, ne vem točno, kako bi to definirala - kdor hoče, naj pač odgovori - bi pa rekla tole: tukajle definitivno manjkajo očetje - a oni pa ne smejo odgovarjati?

lp

cervus

5. maj 2010 20:39

bol k študiraš slabše je....naj se zgodi, ker bo sigurno nekaj posebnega.... meni ni žal pa sem bila stara skoraj 20 let ko sem rodila, pri 18 sem se poročila, pa bi to storila spet in spet in spet......ne glede na vse težave ki smo jih imeli Sporočilo je spremenil(a) ferda dne 05. 2010 20:41

5. maj 2010 20:48

Meni tudi ni jasno, kako se ljudje odločajo in planirajo...Mi smo imeli en Ups!, za kaj več se pa nismo mogli odločiti. Nikoli ni bil pravi čas za še enega.

Vanja

5. maj 2010 20:50

Mi imamo dva, za oba smo se zavestno odločli, imeli bi še enega, ma ne bo zneslo :( Katarina K http://katarinaktorteprisalmoneli.blogspot.com/ http://katarinak.moj-album.com/

5. maj 2010 20:54

Takole je, drage dame! Prav dam Ferdi. Bolj kot razmišljaš slabše je. Otroka imaš ko začutiš notranji glas, nekatere pa ko se pač zgodi. Vseeno je kdaj zanosiš, važno je, da je otrok zaželjen in ljubljen, ter ga usmerjaš po svojih najboljših zmožnostih, ko je rojen. Sem mamica dveh čudovitih princesk, ki sta včasih tudi naporni, ampak mi ni nikoli žal, da jih imam. Stari sta 5 in 1 leto, živimo samo od moževe plače, jaz sem trenutno brezposelna, pa vseeno gre. Ni nam postlano z rožicami, vendar poskušava otrokom omogočiti kar pač lahko, saj sta najin razlog za kaj se trudiva, sta najin svet. Mislim, da je to najpomembnejše ljubezen, odgovornost, zaupanje in vse gre naprej po malce vijugasti poti. Lep pozdrav anni

5. maj 2010 21:19

A ni podobna tema bila pred kratkim že odprta?

Če čakaš pravi čas za otroke, se postaraš brez njih. Ker pravega časa ni. Najprej treba končati šolo, se zaposliti, pa takoj spet ne moreš imeti, ker čakaš, da boš za nedoločen čas sprejet/a, potem rešuješ stanovanjski problem, potem ... Leta pa tečejo in ko se zaveš, je biološka ura odtiktakala.

 

Atina

5. maj 2010 22:01

Se strinjam s predhodnicami.... malo planiranja sicer ne škodi, vendar pa je tukaj potrebna zmernost in predvsem poslušanje svojega notrajega glasu.... Pri nas se je zgodilo tako: 1. totalno nenapovedana nosečnost v 2. letniku faksa, vendar sem danes zelo ponosna na svojega 11-letnika... 2. spet nenapovedana nosečnost v času absolventa, vendar danes krasen drugošolec.... 3. zaželena nosečnost in danes navihan 3-letnik... trenutno pa se zaželena četrta nosečnost počasi bliža koncu, napovedujejejo pa nam pupo . Čeprav sem si kot najstnica svoje življenje čisto drugače predstavljala, pa danes svojega življenja ne bi zamenjala za nič na svetu. Odločila sem se, da bom naslednjih 10 let ostala doma, vzgajala svoje zaklade in pa pomagala možu pri njegovem s.p.-ju. Ko se nama je zgodila prva nosečnost nisva bila s takrat še fantom, poročena, nisva imela rešenega stanovanjskega problema... imela sva le avto, mož pa redno službo, ki jo je dobil 2 meseca preden sva izvedela za nosečnost.... kljub vsemu pa sva se imela neizmerno rada.... v vseh teh letih je bilo mnogokrat težko, nemalokrat je bilo treba stiskati, vendar smo danes končno zadihali.... zgradili smo si stanovanje, imamo soliden avto in smo zelo zmerno zadolženi... v glavnem solidno živimo... imamo pa obilo ljubezni in spoštovanja drug do drugega kar na koncu največ pomeni.... katjushka Sporočilo je spremenil(a) katjushka dne 05. 2010 22:03

7. maj 2010 9:06

Včasih je bilo tako, da če tam okrog dvajsetih let punca ni imela fanta in posledično otroka, je že bilo nekaj narobe. Jaz se nisem ozirala na to, pa je vseeno pri mojih 21 letih nenačrtovano prijokal prvorojenec. Želja kasneje je bila še za punco in res čez deset let se zgodi. In glej ga šmenta čez devet let, pa spet, ja tak je prišlo, še en mali fant. Tako so sedaj 22, 12 in 3 letniki. Srednja punca hoče biti glavna, vendar jo ostala jemljeta bolj z rezervo. Na koncu koncev mi ni žal.

8. maj 2010 16:14

Res gre za osebno izbiro, pravzaprav je to že intimno vprašanje.

Ker je otrok odgovornost in se ga načrtovati, sem ga načrtovala tako dolgo, da sem pozabila imeti otroke. Toliko o razmišljanju, kdaj je pravi čas.

Tisto o notranjih vzgibih pa je potuha...

F r i n a