13. mar 2010 22:38
Hola ( sm že pozabil kaj to pomeni ),
danes dobil prtljago, kokaina mi niso najdli ( to sem pa bil siguren ), tudi semena invazivnih sort buč niso najdli. Perilo je že oprano ( gat pa ne bom likal, pa izpuščaji gor ali dol ).
Ognjič, res mi je toplo, da mi je že nerodno. Vsem skupaj še enkrat prav lepa hvala za lepe besede ob prihodu. Resnično mi je mal nerodno.
dragička je napisala: Ežoj, starina naša, dobrodošel.
Tudi tebi prav lepa hvala za dobrodošlico, ma kakšna starina ženska glava, študent ( hispanistike ) v najboljših letih ().
japaja: moje doživetje potresa ( e pa *ebiga, sreča pa taka, enkrat v življenju sem čist v centru dogajanja, pa nič ne vem, kaj naj vnukom rečem, ko bojo vprašali: dedi, a si ti res bil v Čilu, ko je bil tisti veliki potres ) je pa, kot sem zapisal. Zjutraj so na ladji povedali, da je bil hud potres, da je nekaj mrtvih in veliko porušenega, da za ladjo ( zaradi tsunamija ) ni nevarnost, bili smo v " kanalih " patagonije. Kamorkoli sem prišel, so me vprašali, kje sem bil za čas potresa. Povedali so, da je letališče v Santiagu zaprto, potniki, ki imajo let is Santiaga naj gredo v Argentino v Mendozo, leti so od tam. Mene se pa ni nič prijelo, sem, recimo, fatalist po naravi, kako je usoda planirana za mene naj bo, upal sem, da se bo do mojega časa za odhod že uredilo ( in se manj ali več tudi je ). V santiago nisem videl nič razdejanega ( pa je bilo, mi je povedal en irski novinar, ki je prav zaradi potresa prišel v Čile, bil je tudi v Concepcionu ( menda najbolj razdejanem mestu ). Jaz sem v Punta Arenasu gledal na TV ( ko sem pil kavo ali kosil ) en kanal, ki je poročal sam o potresu ( v živo s mesta dogodka , terremoto en zone, centro sur, ultima hora ), videl porušeno, ljude, ki jokajo ( ker so izgubili vse ), vojake s puškami, ki hodijo kot po Bagdadu, s puškami pripravljenimi za strel............
Če zraven prištejem še vtis s Letališča v Santiagu, pod šotorih, in nedelujočo " infrastrukturo " ( tehtnice, monitorji ) to bi bilo vse o mojem doživljanju potresa.
Ma ursula, preveč vse skupaj vzdiguješ, ni tako. Vsepovsod ljudje pričakujejo in sprejemajo turiste. To danes ni nobena, ne vem kakšna avantura, da bi potreboval kakšne kokošje produkte. Vsepovsod so ljudje firbčni, in jih tudi zanima, od kod sem, kaj počnem, zakaj potujem ( a sem poslovno ), mislim pa tudi, da so ljudje vsepovsod pravzaprav dobri. To, da se znajdem, je pa tudi tako, da je to mal stvar vaje, pa planiranja, zbiranja informacij vnaprej, presojanja verodostojnosti informacij, kot sem prej povedal, potovanje ( in užitek okrog ) se pravzaprav začne veliko pred dejanskim odhodom na letališče. Danes ni nobeden problem zbrat dovolj informacij o potovanjih, tako, da vse vnaprej veš kako in kaj. Jaz v glavnem uporabljam vodiče lonly planet ( zdijo se mi najbolj verodostojni ) in internet. Praktički vse cene poznam vnaprej in sem ( zaradi rezerve, ki jo upoštevam ) večkrat presenečen z nižjo ceno. Kamorkoli greš, seveda so tudi ljudje ki bi izkoristili tvojo nevednost, če mal zaupaš v usodo, se jim izogneš in srečuješ večinoma navadne ljudi, kot smo sami, radi bi turistu naredili uslugo in to dobili plačano ( nikoli ne bom pozabil taksista v Chicagu, ki me je peljal od železniške postaje do avtobusne, ko sem se vsedel in rekel kam grem, mi je takoj povedal, da je to takoj za vogalom, lahko bi me kot majmuna vozil pol ure po mestu in mi to zaračunal )
Ej, klavdijaB, ko se hecaš, pripopaj kakšnega smeškota ( jaz imam najrajše hudička , res mi včasih manjka en mal večji ).
Oh jade, jade, probal, iz druge vitrine:
ežoj