Prosila bi vas za nasvet!

30. jan 2010 20:50

Amen drejcek. Nisem padla tako globoko kot ti, ker me je par svetlih ljudi še prav čas rešilo takega konca in za to jim bom hvaležna do smrti, sem bila pa zelo blizu. In še zdej mi je največja panika, ko pridem pred skupino ljudi, ki so se ravnokar spoznali, sproščeno kramljajo, jaz pa zapaničarim, ker nevem kako navezati stik. Seveda, doma mi tega nikol ni bilo treba početi. Nevem točnega nicka pobudnice teme, mi je žal, ker ti verjetno z našimi problemi iz preteklosti na to temo ne pomagamo kaj veliko, ampak tudi to bo dosti vredno, če boš ti čez tolko-in-tolko let drugačna mama ;) drži se Viva Meier

30. jan 2010 20:59

Jaz bom tule v manjšini, ker se mi dozdeva, da tista, da se otroka zaščiti tako, da se ga nikamor ne pusti....da tu ni fazon v zaščiti temveč je fazon v nezaupanju. In se mi zdi, da bi morali ljudje na eni točki to znati ločevati. Mi je tudi jasno, da je to težje reči kot pa narediti. Se mi zdi, da se da s petnajstletnikom korektno dogovoriti in sicer nekako tako: Imaš toliko in toliko denarja za žepnino in doma te pričakujemo ob tej in tej uri (pred dvanajsto, se razume) in če prideš prej, bo naslednji izhod za 15 minut daljši. Imaš mobilca in pričakujeva, da boš poklical ko prideš in takrat, ko boš odhajal/a. In pameten petnajstletnik to razume. Če pa starši mislijo, da je njihov petnajstletnik še totalno nedorasel, je pa to verjetno zaradi tega, ker ga prvih petnajst let očitno niso znali naučiti samostojnosti. In bo potem petnajstletnik na vsak način poskušal dokazati, da je velik in skoraj odrasel in bo s pospeškom počel vse možne kozlarije. In vedno se spominjam punc, ki so jih starši silno varovali do nivoja patologije. Ob prvi priložnosti, ko se je nesrečnica "strgala s ketne" je letelo toliko neumnosti na kup, da se je stvar težko prebavila (pa imam dober želodec): od spreminjanja oblačil v šoli, do popivanja na zadnjem sedežu avtobusa na vseh izletih (srednja). Tudi na faksu ni bilo nič bolje: sive miške iz ne-Lj, ki jih starši niso nikamor pustili, pa to se je razganjalo po mestu, pa to je poznalo vse beznice v mestu, pa to je seksalo v vseh sobah v Rožni, medtem ko v indeksu niti inskripcij ni bilo. Je za vse mera in tudi za parental guidance. In kdor ne dovoli izhoda svojemu petnajstletniku v petek zvečer, ga za moj okus fino biksa. Kolegici Bibi pa svetujem tole: Punca, stara si petnajst let, uporabi pamet in upornost hkrati in lepo naredi obvoz. Najdi si kakšno zanimancijo, ki zahteva tudi večerno druženje in večernne izostanke. Kakšen ples, pa pri folkroli so bili vedno dobri žuri.....Nekaj takega, povezano z nastopanjem ali športom. Tako boš starše navadila na to, da hodiš po svojih poteh in se bosta potem postopoma navadili na izhode in v kakih dveh letih boš imela stvari v svojih rokah. Starši se v času od otrokovega petnajstega do dvajsetega leta blazno veliko naučijo, samo jih je treba konsistetno učiti. To je tvoje življenje in ga počasi začni trasirati. In zdaj je čas, da se naučiš pametno upirati. Če tega ne boš znala do mature, ne boš znala celo življenje in se boš v odrasli dobi spremenila v zagrenjeno babnico, ki svojega otroka tudi nikamor ne bo pustila. Vendelina jr.

30. jan 2010 21:12

Huh, tako me jezik srbi, ampak bom raje tiho, ker je polna luna.

tulka

30. jan 2010 21:49

tulka je napisal/a:

Huh, tako me jezik srbi, ampak bom raje tiho, ker je polna luna. tulka

 

Enako.

Vanja

30. jan 2010 22:18

Najlepša hvala bogu ali ne vem komu ,da imam že skoraj odrasla  ,samostojna otroka na faksu ,čeprav nista pri 15 popivala in žurala okrog ampak malo kasneje.Moja mama me ni nikamor pustila ,še pri 18 ne ,pa sem zgovorna ,poročena , hodim v službo in tudi zafrustrirana ali zatežena nisem,ker to ni odvisno od zgodnjega žuranja ampak od človeka samega.Jaz pravim ,da je naše življenje tako kratko v neskončnosti časa ,da se nima smisla sekirati za malenkosti ampak živeti zanje!

marjeta10

30. jan 2010 23:12

drejcek je napisal/a:

Še nekaj sem pozabil: ker nisem nikoli pridobil navade konzumacije alkohola, niti v zmernih količinah, in se mi še danes vse skupaj močno upira, so mi sedaj onemogočeni fizični poslovni stiki z Rusijo, kjer zavrnitev vodke v pozdrav vzamejo kot neopravičljivo žalitev.   [prismojeno]Drejček

Drejček, s tem odstavkom pa si dokazal, da imaš kljub zamorjenosti, zateženosti in neemocionalnosti zelo dober smisel za humor perpetua

30. jan 2010 23:39

Vendelina jr. je napisal/a:

Se mi zdi, da se da s petnajstletnikom korektno dogovoriti in sicer nekako tako: Imaš toliko in toliko denarja za žepnino in doma te pričakujemo ob tej in tej uri (pred dvanajsto, se razume) in če prideš prej, bo naslednji izhod za 15 minut daljši. Imaš mobilca in pričakujeva, da boš poklical ko prideš in takrat, ko boš odhajal/a. In pameten petnajstletnik to razume. Če pa starši mislijo, da je njihov petnajstletnik še totalno nedorasel, je pa to verjetno zaradi tega, ker ga prvih petnajst let očitno niso znali naučiti samostojnosti. In bo potem petnajstletnik na vsak način poskušal dokazati, da je velik in skoraj odrasel in bo s pospeškom počel vse možne kozlarije.Je za vse mera in tudi za parental guidance. In kdor ne dovoli izhoda svojemu petnajstletniku v petek zvečer, ga za moj okus fino biksa. Vendelina jr.

 

Draga Vendelina jr., po tem pisanju sodim, da si malce ven iz prakse. Kot starš dekleta blizu 15 let vem, da zakonsko otrok brez spremstva polnoletne osebe/starša ne sme biti zunaj do 24.ure.In kot starš mi je blazno težko kombinirati z drugimi starši, da gre eden z njimi, ter , da jih tudi eden od nas pripelje domov. Pa še tam , kjer pač smo, moramo biti skrajno  nevidni, da s tem ne spravljamo otrok v zadrego.

 

Pa, da ne bom iz konteksta. Draga EnaBiba. Mislim, da ti ne bi smelo biti težko, počakati še eno leto.Če sklepam po sebi, najbrž želijo videti kako bo nate vplival prvi letnik, da gre le ta uspešno skozi z večih pogledov, potem pa ti bodo dovolili. Če boš vedno gledala na to kaj govorijo tvoji sošolci, bos imela veliko težav.Živiš pač v takem okolju/dom, kjer starše zanima in skrbi zate- pazi s tem , ko drugi starši svojim otrokom marsikaj dovolijo je zadaj lahko tudi kaj drugega kot res ljubezen do otroka.To boš spoznala čez čas.

Moja ta starejša je sicer veliko zunaj, ker ji to pač omogoča narava njenega dela, vendar nikoli brez enega od naju, pa naj si to razlaga tukaj gor , kakor kdo hoče.

To, da pa boš zaradi morebitnih izhodov, bolj priljubljena in bolj komunikativna pa ne sme veljati.To je na tebi sami, da ne dovoliš , da se ti to zgodi. Sploh prvi letnik je na teh stvareh -žurka gor , žurka dol-pravi razsulo.Ko boš v višjem letniku, bodo kmalu začele prevladovati druge vrednote, ki jih ti prav gotovo imaš. Pomoč sošolcem, poslušanje, in boš videla, da ravno tisti , ki se sedaj halisajo v vse mogočem bodo najbolj potrebovali, človeka, ki jih bo znal poslušati, ker tega nimajo doma.

 

Draga EnaBiba-mladost je dolga in nič ti ne bo ušlo.

 

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

30. jan 2010 23:51

Tema je resna, pa vendarle, za popestritev ( enkraj je cila to napisala v "uni" temi ):

Malo za hec, veliko zares:

 

Vstopi oče v hčerkino sobo in na prazni postelji najde pismo. Misleč na najhujše odpre pismo v katerem piše:

Dragi oči, zelo mi je žal, da ti moram sporočiti, da sem odšla od doma z novim fantom.Našla sem pravo ljubezen, moral bi ga videti, kako je lep z vsemi svojimi tatooji, piersingi ter svojim velikim motorjem.Ampak to, dragi oči, še zdaleč ni vse: končno sem noseča in Abdul pravi, da nam bo lepo v njegovi prikolici sredi gozda.

On si želi veliko otrok in to so tudi moje sanje. In glede na to, da sem ugotovila, da marijuana sploh ne škodi, sva se odločila, da jo bova tudi sama vzgajala za naju in za najine prijatelje, ko jim bo zmanjkalo kokaina in ecstasyja, katerega potrebujejo. Med tem pa upam, da bodo odkrili zdravilo proti aidsu, tako bo Abdulu malo boljše, veš, resnično si to zasluži.

Oči, ne sekiraj se, imam že 15 let in znam pazit sama nase. Poleg tega mi Abdul s svojimi 44-imi leti pravilno svetuje med drugim tudi to, da zamenjam vero (v islam seveda). Upam, da te bom kmalu obiskala, tako boš lahko spoznal vnučka.

Tvoja deklica.

P.S.: Stari, to so vse ena sama jajca!!! Sem pri sosedih. Hotela sem ti samo povedat, da so v življenju tudi hujše stvari od spričevala, ki sem ti ga  pustila na mizi. Rada te imam!

ežoj

31. jan 2010 0:01

"To, da pa boš zaradi morebitnih izhodov, bolj priljubljena in bolj komunikativna pa ne sme veljati.To je na tebi sami, da ne dovoliš , da se ti to zgodi. Sploh prvi letnik je na teh stvareh -žurka gor , žurka dol-pravi razsulo.Ko boš v višjem letniku, bodo kmalu začele prevladovati druge vrednote, ki jih ti prav gotovo imaš. Pomoč sošolcem, poslušanje, in boš videla, da ravno tisti , ki se sedaj halisajo v vse mogočem bodo najbolj potrebovali, človeka, ki jih bo znal poslušati, ker tega nimajo doma." Teorija je lušna stvar, v praksi gre pa malo drugače. Na vseh teh izhodih različnih stopenj, od popoldanskih kofetkov, do taprave žurke do jutra potekajo pogovori, debate. Te ni enkrat, zamudiš nekaj, te ni 2x je že problem, te ni 3x, potem med tednom nimaš pojma o kom ali čem to ljudje govorijo in ostaneš v ozadju. Sploh pa ljudje 1-2x povabijo kam, ampak ko vsakič odgovoriš "ne" vabila prenehajo in logično, vezi spletejo s tistimi, s katerimi so skupaj, ne s tistimi, ki vmes sedijo doma. Naprej pa sledi isto- občasno taki ljudje kaj potrebujejo "izločence", se jim če bog da, celo zhvalijo za pomoč, potem pa se vrnejo k svoji družbi, h kateri jih vežejo skupni dogodki, spomini, prijatelji. Z izločenci pa se nimajo o čem pogovarjati, oz. so to debate bolj v stilu vremena, težavnosti prihajajočega testa... Viva Meier

31. jan 2010 0:40

EnaBiba, dobrodošla med nami. Lepo si opisala tvoje težave in mislim si, da si se za vprašanje na tem forumu odločila po tehtnem premisleku. Imam prav? (to domnevam zato, ker bi si sama pri 15-ih predstavljala, da bom na forumu o kulinariki prej srečala s "svojo sitno mamo" kot pa s kakim "pametnim sogovornikom")

Prav zato me je tvoje vprašanje še posebej pritegnilo in odgovorila ti bom takole (BTW - tudi jaz sem verjetno generacija tvoje mame in imam doma dva najstnika - starejša hči je dve leti mlajša od tebe):

- če želiš izvedeti, kaj si "mame" mislimo o tvojem problemu, si veliko podobnih odgovorov že dobila in tudi moj bo take sorte. Sama si napisala, da sta tvoja starša neomajna. Sodeč po tvojem pisanju, je  z njune strani stvar čisto jasna in že zdavnaj odločena: "pohajat" te bosta pustila v drugem letniku in nič prej. Zato bi ti svetovala, da ne rineš z glavo skozi zid, raje se poskusi z njima pogovoriti o tistem "drugem letniku". Kaj si predstavljata pod "večerni izhod", koliko časa in koliko pogosto boš lahko "zunaj" in podobno. Ker - če sta res tako trdna v svoji odločitvi, ti tako ali drugačno izsiljevanje ne bo prav nič koristilo, kvečjemu se zna zgoditi, da ti bosta "grenila" življenje še naslednje leto.

Jah, taki smo starši, ko nam otroci rastete, smo kar naprej v dvomih, kaj je dobro, kaj še boljše, kaj je še tisto, na kar lahko vplivamo.

In večerni izhodi so definitivno ena tistih stvari, kjer svoje bojazni pred "grdim svetom tam zunaj domačega gnezda" močno izražamo.

Poskusi pomisliti sama pri sebi - kaj se ti zdi: imaš občutek, da sta starša neomajna zato, ker se počutita "močna" in te imata pod kontrolo oz. lahko krojita tvoje življenje

ali se ti morda zdi, da ju skrbi, kaj vse se ti lahko zgodi, pa te zato ne pustita ven?

Veš, jaz te čisto razumem, da si jezna in žalostna, tudi sama sem bila, ko mi ni šlo vse "po planu" in sem imela občutek, da sem s strani svojih staršev popolnoma nerazumljena. In podobno mi sedaj očita hči, ko kdaj pa kdaj poskuša prestaviti meje dogovorjenih zadev.

Če se sama spomnim časa v tvojih letih, lahko rečem, da nikoli nisem bila bolj polna energije in srečna kot takrat, pa tudi nikoli bolj nesrečna kot takrat. Smešno, kaj? Se tudi ti tako počutiš?

 

No, pustimo zdaj "materinske pridige", EnaBiba, kaj pa pravijo tvoji vrstniki na najstniških forumih? Jih ima še dosti enake probleme ali tudi tam (zate mučno) na veliko razlagajo o žurkah čez vikend?

Po mojem boš na forumih, kjer se zbira mladina tvojih let, našla kaj koristnih nasvetov, oz. vsaj videla, kako se drugi dogovarjajo s starši in koliko so v tem uspešni.

 

PS: Pa še nekaj - glej, nikomur od nas ni dosegljivo čisto vse, kar bi su želeli, ne glede na leta, denar ali kaj drugega. Ampak enkrat človek spozna, da se je bolje veseliti stvari, ki jih lahko dobi, kot pa jokati zaradi tistega, kar ne more imeti.

Želim ti, da bila srečna in uživala svoje življenje, ne glede na to, kam te bo poneslo! Srečno, dekle drago!

Mojca