Demenca

12. dec 2011 8:08

Spoštovana Mamamia,

zelo dobro vas razumem. Srečala sem se s takimi težavami.Ker po daljšem času nisem več zdržala zaradi utrujenosti, sem se morala odločiti in dati mamo v dom. Tam je prespala oz. bolje preživela noč, zjutraj pa sem jo šla iskat. Zvečer pa spet v dom.

V domu so ji dajali različna pomirjevala, primerna za demenco. Pri moji mami se je kot stranski učinek pojavljala otopelost.

Obdobje hude demence je rajalo cca 5 let, od tega je  1 leto in sedem mesecev ( zadnjih) preživela v domu kot sem zgoraj opisala. Razen zadnji mesec, ko se je zdravstveno stanje zelo poslabšalo in je bila nepokretna. Umrla je pri 89 letih.

silven

17. dec 2011 17:58

Mamamia, zal ti ne morem svetovati, ti pa posiljam en topel objem.  

17. dec 2011 22:33

Mamamia, tudi jaz te popolnoma razumem, ker smo to že vse dali skozi. Trajalo je od januarja 2000 do oktobra 2001. Oče, takrat star 74 let je bil nepokreten, dementen. Ker je imel popuščanje srčnih zaklopk, zdravniki niso dovolili uspavalnih tablet. Glede na to, da je bil že dolga leta vdovec, je čez dan zanj skrbela znanka, ponoči pa smo se menjavali  moj brat, moj mož in jaz, da se je ona lahko naspala, kajti tudi čez dan je bilo z njim zelo naporno. Kolikokrat sem v vseh teh neprespanih nočeh vstala, ga obračala, mu dajala za pit, po potrebi tudi previjala in kakšna sem zjutraj odhajala v službo niti ne želim več razmišljati. Takrat smo dajali prošnje za dom, vendar prostora za nepokretne moške ni bilo. In ko je enkrat še sam izrazil željo, da v dom ne bi šel, res nismo imela srca, da bi ga dali, tudi če bi to trajalo še ne vem kako dolgo. Kar so nam znali svetovati zdravniki je bilo, da ga poskušam podnevi zadržati čimbolj budnega, kar pa je bila seveda prava umetnost. Oče je namreč podnevi precej dremal, ponoči pa je bil aktiven. Ni imel občuka za čas, ni imel občutka, da je 5 min nazaj pil, da sem ga 5 minut nazaj v postelji obrnila na drugo stran. In po letu in devetih mesecih smo bili tako izčrpani , bi rekla da bolj psihično kot fizično, da sva se z bratom obrnila na bolnišnico v Trnovem (takrat je se bila) in prosila, če ga lahko pripeljemo za par dni , samo toliko, da se naspimo in pridemo k sebi. Začuda so nam ugodili, a na žalost je v bolnišnici po treh dneh umrl. In še danes mi je žal, da se je tako končalo, da nisem mogla bit ob njemu v njegovih zadnjih trenutkih.

Vem, da obstajajo razne pomoči na domu, tako podnevi kot tudi ponoči. Seveda je to precej velik finančni zalogaj in tega si mi žal nismo mogli privoščit. Mogoče bi kaj poiskala v tej smeri. Tebi in vsem tvojim, ki ste postavljeni v to težko situacijo pa želim, da bi bili še naprej močni-tako psihično kot tudi fizično-saj nikdar ne vemo, kdaj se bomo mi znašli v tem in bomo odvisni od drugih. Oče in mama te zdaj potrebujeta bolj kot kdajkoli prej.

17. dec 2011 23:24

Vse to mi je zelo dobro poznano.Deset let smo skrbeli za staromamo.Demenca,kaj je to, na začetku sploh nisem vedela.Mislila sem,da je mama enostavno postala žleht.Nerganje, zmerjanje,poleg tega so sledili še padci, zlomi kolkov,....ostala je v plenicah .Devet let se je mamica razdajala zanjo seveda ob moji veliki pomoči.kje je mami našla moč ,da je vse to vzdražala mi ni jasno-Pred letom dni enostavno ni šlo več.Jaz sem se odselila,stara mama je okrevala po operaciji kolka.Rana se je zastrupila.Enostavno koža se ni več sprijela,napovedovali so ji apuntacijo noge...... Le stežavo smo jo dali v dom.Redno vsak dan smo jo obiskovali,z maminih ramen se je zvalila velika skala.Stara mama je umrla po letu dni bivanja v domu.Na dan ,ko se je rodila vnukinja z imenom,ki si ga je ona zelo močno želela dati meni.V bistvu sem želela povedati to.Človek se ne more za nekoga razdajati do onemoglosti.Ljudje pač ne želijo v dom(tudi naša se je upirala z vsemi kripli).Ampak tam je za njih poskrbljeno tako iz zdravstvenega ,terapevtsgega,....vidika.Ti pa lahko starše obiščeš vsak dan spočit,zadovoljen in z njim preživiš čudovite ure brez obremenitve.Moja mami je v teh letih skrbi zanjo dobesedno zbolela na živcih.Ona bi seveda še enkrat vse to storila zanjo.Jaz pa vem,da če bi vedela da bo za njo tako lepo poskrbljeno in ,da bi naša družina predvsem mami dihala z drugačnimi pljuči bi staromamo že prej dala v dom za starejše občane.Naj se to ne bere kruto, staršem je res lepo povrniti kanček dobrote,ki so jo oni namenili nam.Ampak ne za voljo lastne sreče,zdravja,....Vsem ,ki se soočate z tako izkušnjo želim veliko moči predvsem pa poguma,da včasih stotite tudi ka,j kar ne bo po volji vsem okoli vas.Vvendar dolgoročno koristi vsem, bolnikom in svojcem.SREČNO!

20. dec 2011 11:09

Ob prebiranju vaših sporočil sem se spomnila na mojo mamo. Ko je njeno mamo  zadela kap, smo jo po parih tednih dobili domov. Bila je nepokretna in tudi plenic za enkratno uporabo še ni bilo. Ponoči je neprestano zvonila za pomoč. Končalo se je z samomorom moje mame, ker je ni hotela oz. mogla dati v dom. Staro mamo smo potem dali v dom in je po parih mesecih umrla.

Oče je ostal sam in sva skrbeli zanj in njegovo prijateljico. Ko je gospa umrla se je pojavila demenca, ki se je stopnjevala. Obiskali sva seminar Spominčice, ponoči smo ga pobirali s tal, ker je padal, bil je v plenicah. Obe sva v službah, kjer ne moreš kar ostati doma. Na koncu sva bili z energijo in živci, kljub pomoči otrok in njenega moža. Odločili sva se in ga dali  v dom, kjer je čez pol leta umrl.

Žal mi je, da tega nisva storili že prej. Pomoč na domu je bila pa tako draga, da sva si jo lahko privoščili samo za po par ur.

Kako to izgleda, pa vedo samo tisti, ki to preživljajo. Ženske pa pri tem pozabljajo nase in svojo družino.

20. dec 2011 15:18

Ja, ni lahko. Sploh če je bolnik tak, da se mora 24 ur na dan vse vrteti okoli njega, pa ne samo zaradi demence (ta se je po vrnitvi iz bolnišnice domov bistveno izboljšala). Ker je vse, kar se mu pripravi, komaj dovolj dobro. To pa stane veliko živcev.

In trmasta mama, ki odklanja pomoč, razen zjutraj, ko ga sama res ne more spravit iz postelje, čeprav sama tudi fizično peša, zaradi poškodbe roke. Tudi za dom nočeta slišati, sploh ne mama, in me predvsem to stane dodatnih živcev. Razmišljam praktično in da njej olajšam, pa sebi seveda tudi, a ona trmari in kot da vse dela, samo da ji bo še zdrava roka odpovedala in potem bom res imela dva invalida. Dokazuje, da ona vse zmore, samo ne vem komu. In ko začnem pogovor o utrujenost, pravzaprav že izčrpanosti, dobim odgovor, da njej nihče ne bo življenja uravnaval in ji diktiral, kaj naj stori in kako naj ravna.

Ko pomagam po hiši sem pod nenehnim nadzorom in ukazovanjem, kako kaj naredim, v vsako reč se vtakne in govori, kako naj naredim, če očeta vprašam, ali bi kaj pil odgvori ona, še preden on usta odpre, če me oče kaj vpraša, že ona odgovarja ... Jaz pač preslišim in odmolčim, a dolgo ne bom več zmogla.

Mislim, da je naslednji obisk tusti pri psihiatru. Za kogar koli od nas treh že.

20. dec 2011 16:07

Glede na zadnj zapis bi rekla, da si z živci na koncu. Morala si boš vzeti en odmor. Podobno stvar sem pred leti doživljala sama, zato stanje poznam. Na začetku si ves energičen, poln idej kako in kaj in kdaj, skačeš naokoli, pomagaš bolniku, "mimogrede" še pospravljaš, kuhaš...itd. Potem pa mine nekaj časa, serija neprespanih noči, nobenega počitka, nobenega razvedrila - in altruizem popusti.  Ves trud pač ne prinese nobene "nagrade" - ni izboljšanja stanja, ni hvaležnosti  -nič. Zavedaš se, kaj je na drugem koncu, vprašanje je le še dolžina poti.

Starši so sicer nemočni, a zavedaj se, da sta oče in mama vseeno odrasli osebi in imata pravico odločati o sebi. Mama seveda misli, da vse zmore, če si stalno tam in pomagaš. Nobene potrebe ni, da vso noč obe skačeta okrog očeta. Naj eno noč to počne ona, ti spi doma, drugo noč pa pojdi dežurat ti. Pojdi pomagat za točno določen čas, potem si vzemi čas za počitek. Samo tako boš lahko zdržala in boš pri starših potrpežljiva, dobrovoljna. Mama pa utegne spoznati, da bi kakšna dodatna pomoč prav prišla. V dom navsezadnje ni treba iti za stalno, lahko bi šla tja za mesec dni, recimo. Mama moje znanke je redno hodila v dom za 3 tedne poleti, da je znanka šla z družino na morje.

Potem ko je vse to mimo, se človek spomni samo tistih trenutkov, ko so popustili živci, ko si zasikal kaj neprimernega, ko si bil nepotrpežljiv, ko morda nisi naredil maksimalno. In ti je žal. Pa čeprav je bilo onih drugih trenutkov (kaj trenutkov - ur, dni mesecev), ko si bil idealen, neprimerljivo več.

20. dec 2011 19:21

Ja, res,počasi popuščam. Saj, z mamo izmenično dežurava ponoči. Ko sem jaz tam, vstajam le jaz, oče celo ve, katero klicat ponoči, toliko je že pri sebi. Zadnje čase je vsaj toliko boljše, da kliče samo takrat, ko mora na vodo, ni več vmesnih klicev kar tako ali ker nekaj sanja oziroma se mu kaj prikazuje.

Več sem tam ob koncu tedna, predvsem da gre mama lahko ven, na zrak, ker brez narave in svežega zraka ne more, moji pridejo potem tja na kosilo in smo vsi z očetom. To smo itak počeli tudi, ko je bil oče še zdrav.

Med tednom pa spim pri njiju enkrat ali dvakrat, odvisno v kakšnem stanju sta. Zdaj je malo lažje, ker ponoči nekoliko več spi, pa tudi zjutraj ne vstaja prezgodaj.

Mamo sem uspela prepričati vsaj v to, da se zaenkrat še ne bo odrekla pomoči zjutraj, ko oče vstaja in potrebuje pomoč pri umivanju, preoblačenju, masaži nog. Denar za plačat pomoč ni problem, mama pač meni, da zmore vse sama, čeprav ji desna roka odpoveduje.

Tole z začasnim bivanjem v domu pa ni slaba zamisel. Bom predlagala, da poskusimo, pa bomo videli.

Hvala vsem za odgovore.

28. dec 2011 22:38

Draga Mamamia, popolnoma te razumem kaj prestajaš, ker se žal z enako situacijo soočam tudi sama. Moja mama je sicer v domu, vendar je res žalostno, ko gledaš svojo mamo, ki ti niti dve besedi ne reče povezani kaj šele da bi bile smiselne. Med drugim je moja mama poleg demence, zlomila tudi kolk in kasneje še rebra in po tem dogodku smo jo morali iz njene sobe, kjer je bila sama, preseliti v sobo, kjer so še tri gospe z enakimi zdravstvenimi težavami. Kar je sicer dosti bolje z vidika, da je non-stop pod kontrolo, vendar nima več svoje intime. Je pa res, da je vprašanje koliko jo spoloh še zaznava oz. ji to pomeni. Verjetno sem jaz s tem bolj obremenjena. Mama nima praktično nič več "svetlih" trenutkov in se sedajnosti praktično nič več ne spomni, živi samo še v spominih, dogodkov, ki so se zgodili v daljni preteklosti, če se in ko se.... Težko se je sprijazniti s tem, vendar vedi, da boš edino tako lahko fukcionirala. Svojega očeta si zapomni kakšen je bil pred boleznijo, ker danes to ni več tvoj oče, danes je to neka druga oseba, tebi tuja in neznana. Žal mi je, da ti moram to tako povedati, vendar ne gre drugače.      

Želim tebi in tvoji mami vse dobro