22. jan 2010 11:47
Pri desetih letih sem izgubila meni drago bitje - mucko. Živeli smo v bloku, mucko je povozil avto pred blokom. Zjutraj in dopoldne smo čakali da se vrne po prvem nočnem potepanju domov, klicala sem jo, pa je ni bilo od nikoder. Potem pa je sosed prišel vprašat, če je tista mucka na parkirišču naša. Videla sem jo ležati na tleh. Kot da bi spala, le malce krvi je poteklo iz ust. Prizor ki ga ne bom nikoli pozabila, čeprav sem bila še otrok. Ganjena do konca, jokala dneve in tedne in mesece. V trenutku, ko sem videla da sem muco izgubila, sem začutila nekaj praznega, kot da nič več ne obstaja, kot da sem izgubila vse, ne znam opisati občutka, ki sem ga imela v glavi. Ni ga bilo, ki bi me lahko potolažil. In mamine besede: "prosim potolaži se, bomo poskušali dobiti drugo muco, boš videla" niso bile vredne nič. Nočem druge muce!!! Pa smo jo dobili, spomladi. In veš kaj, že prvi stik je bil balzam za mojo dušo. In res sem si opomogla. Sicer nikoli pozabila prve mucke, a tudi druge ne bom (tudi ta je žal že pokojna). In vem kaj je ljubezen do živali (in do vsega kar leze in leti...). Zato nasvet, ki si ga najmanj želiš, vendar morda res najbolj pomaga: dovoli še kakšni muci, da se bo imela lepo...
Pa še to, kot pravi večina pred mano - alkohol pa res ni pravo tolažilo!
Mami1