Umrl je naš alpinist tomaž humar

16. nov 2009 12:14

Kakšno leto nazaj sem brala intervju z njim in ta intervju je bil tako navdihujoč in poln energije, da me je čisto vrglo. Revijo sem imela shranjeno mesece, pred kratkim sem jo dala za star papir, a intervju imam še vedno v glavi. Redkokdaj naletiš na človeka s tako izdelanim metafizičnim modelom - o vsem, o sebi, o svojem poslanstvu, o bogu. Mene ljudje s strastjo v sebi neskončno fascinirajo in s svojim zgledom vabijo, da jim sledim. Noro. Vse spoštovanje. Košuta

16. nov 2009 12:44

Sem našla intervju. Žal ne v celoti. Ampak kljub vsemu - morda v navdih še komu. http://www.delo.si/clanek/62533 Košuta

16. nov 2009 13:11

Košuta, hvala. Vendelina jr.

16. nov 2009 13:55

"Nitka ni prestrižena. Zakaj ne bi bil več v Vaših mislih samo zaradi tega, ker nisem v Vašem zornem polju? Nisem daleč stran, samo na drugi strani poti." Tomaž, počivaj v miru. Iskreno sožalje svojcem. Zvončica

16. nov 2009 14:00

mai je napisal/a:

O moškem dojemanju potomstva in tem, da so mu gore pomenile več, kot otroci, pa samo tole: ste kdaj pomislili, ko ste na cesti namesto 90 vozili 110 km/h, da lahko vaši otroci zaradi vaše nepremišljenosti ostanejo brez vas? Če kadite, lahko zbolite in otroci ostanejo brez vas? Pa še njih zastrupljate... kaj pa to? Mar to ni neodgovorno? Potemtakem tudi vam cigarete pomenijo več, kot vaši otroci. In hitrost prav tako! jana

Na podoben način sem tudi jaz probala to razložiti naši dvanajstletnici. K

17. nov 2009 9:50

Tudi sama sem človek, ki ne prenese ukalupljanja. Se trudim biti malo drugačna in iti po svoji poti, pa čeprav okolici to ni po volji. Ampak če moraš, pač moraš. Zato razumem njegovo strast, njegov način življenja. Mi je samo žal, da ga nisem spoznala, si pa nekako mislim, da je bil tak kot Tomo Križnar, ki me je ob srečanju (sva delala en radijski intervju že leta nazaj) pretresel s svojo toplino, preprostostjo in eno energijo, ki jo izžareva, pa se je ne da opisati. Preprosto čutiš ene drugačne vibracije. Takega sem si vedno predstavljala tudi Tomaža. In mu želim, da najde svoje sanje tam, kjer je, pa se kdaj z naklonjenostjo ozre nazaj.... Sožalje svojcem, predvsem otrokoma helenag

17. nov 2009 11:25

Tomaž Humar je bil navdih, zgled marsikomu.

Na žalost je marsikoga navdihoval samo takrat, ko je bil pod žarometi kamer... Ko je s svojo fizično prisotnostjo prinašal denar požrešnim nenasitnim žepom...

Se je mogoče kdo od vas v zadnjih 4-ih letih vprašal: "Ja, kje pa je Tomaž Humar? Kaj pa dela?"

Tomaž Humar se je zaradi hinavščine in zlobnih jezikov umaknil žarometom in kameram. Umaknil se je očem javnosti predvsem zaradi posmehljivosti in žalitev, ki jih je bil deležen (ko s fizično prisotnostjo ni več polnil žepov "uglednežem")...

Če bi bilo drugače, bi lahko še bil živ in (fizično) ostal navdih še dolgo, dolgo...

Žal se je v nesreči, ki jo je zdaj doživel, odločil tako. Fizično ni več prisoten, ne moremo ga videti (kot ga zadnja 4 leta nismo mogli), pa vendar nas tiste, ki je navdihoval prej, navdihuje in polni z energijo še naprej.

Slava mu.

17. nov 2009 11:25

In koliko od nas je šlo v Kamnik podpisat žalno knjigo? japaja

17. nov 2009 11:39

golubić

17. nov 2009 12:22

Samo kdor je sam doživel veličastnost gora, razume Tomaža in njegove podvige. Sama sem ga občudovala in spoštovala že od nekdaj. Toliko dobre- pozitivne energije, kolikor jo je oddajal prav on, ne srečaš vsak dan. Toliko ljubezni in spoštljivosti do gora, narave, soljudi ... zlepa ne vidiš pri posamezniku. Takšen je bil on. Močan - kakršen je bil njegov stisk roke!! Naj počiva v himalajskih gorah, vendar njegova prisotnost bo tudi v naših planinah. Vedno in povsod. Naj počiva v miru! rolada