Umrl je naš alpinist tomaž humar

14. nov 2009 11:09

Na žalost ljudje v današnjem svetu cenijo le ljudi, ki tvegajo bankrot, da pridejo do bogastva, zaničujejo pa ljudi, ki tvegajo svoja življenja, da dosežejo nek višji cilj, ki ni izmerljiv z denarjem ... (besede Vikija Grošlja).

Tomaž se je pridružil nesmrtnim, kot so Nejc Zaplotnik, Pavle Kozjek, in še marsikateri drugi Slovenec, ki je ime svoje dežele ponesel v svet in prezgodaj zaključil svojo življenjsko pot.

Počivaj v miru, Homzi, in naj Ti bodo prihranjeni zlobni jeziki, ki se jim pamet konča par kilometrov od domačega praga ...

 

Andrej

14. nov 2009 11:54

Če nimaš za kaj umreti, se ne splača živeti (sem od nekod preplonkala). Zmrazi me ob misli, da je Humar povedal, da se oglaša zadnjič in da bo verjetno umrl. Ne bi bila rada na njegovem mestu (s to glavo, ki jo imam zdaj in tukaj...on je bil verjetno v drugih dimenzijah, nekateri povedo, da zna biti smrt tudi sladka..). Pa vendar.. ker sem ženska in ker imajo moški verjetno drugačen odnos do potomstva, gledam na vse to drugače. In se spomnim, da je sin Nejca Zaplotnika pred leti storil samomor. Ma, bom kar skrajšala! Če bi enemu od mojih staršev kar koli pomenilo več kot jaz, ki jih potrebujem, se ne bi ravno fantastično počutila. Žal mi je pa vsakega Slovenca, tako malo nas je.. In smo kljub temu svetovna velesila v dosežkih! Zato tudi z moje strani, Tomaž Humar, počivaj v miru! japaja

14. nov 2009 12:00

Imela sem to čast, da sem Tomaža spoznala. Kot v vsakem, ki se je kdaj z njim srečal, je v meni pustil s svojo čisto energijo globok pečat. "Ostani to, kar si!" so njegove večkrat izrečene besede in živel je to, kar je bil. Moč, luč, prvinskost in čistost! Mirno potuj v svetlobi, Tomaž! fresh

14. nov 2009 14:06

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

14. nov 2009 15:14

No ja,odšel je v svojem slogu...moj komentar je bil sicer zloben...ampak, kljub vsemu Sožalje vsem bližnjim Roncolino

14. nov 2009 15:25

Čeprav sem ves čas upala da se mu bo posrečilo žal ga je gora sprejela,počivaj v miru Tomaž. mark5

14. nov 2009 16:45

Veliko nas je, ki smo trpeli s tabo. Upali na čudež, ki se ni zgodil. Ostal boš v naših srcih. Počivaj v miru. ajda66

14. nov 2009 16:48

Japaja, strinjam se z vsem, kar si napisala.. Moja prva misel zjutraj, ko sem slišala to tragično vest, je bila namenjena njegovim otrokom. Tomaž je res našel svoj mir ravno tam, kjer je bil najraje, a njegova otroka morata živeti naprej. Mi je pa vseeno hudo, da se je to zgodilo. Kakorkoli, takšna je bila njegova usoda.. angie

14. nov 2009 16:52

lp,pinka

14. nov 2009 17:02

Verjetno bom bičana...saj o mrtvih samo dobro... Na njegovi spletni strani je zapisano: "Tomaž Humar velja za človeka, ki ima ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti." in "Vsaka gora ima svojo dušo. Če te gora ne sprejme, ti pa vseeno vztrajaš, te bo pogubila." RES je. In vendar sta ga Bog in/ali usoda leta 2005 prav na Himalaji opozorila, da je potrebno življenje, ki nam je dano spoštovati. Da je takratna nesreča bila opozorilo, da ne sme darovati sebe goram, ampak živeti s tistimi, ki jim je dal življenje... Morebiti pa so gore le zato tako strme in nedostopne, ker hoče košček zemlje svoj mir... Žal mi je, da je izgubil bitko. Resnično. O Sloveniji, o Humarju govori svet; vendar ali je zato, da "govorijo" vredno, da njegova dva ostaneta brez očeta? Desanka Sporočilo je spremenil(a) Desanka dne 14.nov 2009 17:04