3. nov 2009 15:35
Tule manjka proxy (proxy, javi se!). Ona vedno te zgodbe o pro et contra cepljenju začini s tem, kako so se glas proti cepljenju vedno dviga do kakšne epidemije in kakšnim komplikacijam, ki se jih ne da rešiti....in kako se potem nekaj let ljudje cepijo, potem pa nekaj let spet ne.
Sama imam to srečo, da mi delodajalec omogoča kar precej preventivnih zdravstvenih zadev in cepljenje spada mednje (je ceneje izvesti cepljenje kot imeti dodatne stroške zaradi povečanih boleznin). In en del se nas vsako leto cepi. In vsako leto letijo tudi vprašanja: a se boš ti tudi cepil/a, a se naj jaz tudi.....? Sama ne vidim smisla v tem, da bi oblikovala svoje odločitve o cepljenju ali ne-cepljenju na temelju tega, koliko ljudi, ki jih poznam, se je prav tako cepilo ali pa se ni. Mi je to enako napačna metoda kot da bi izbirala med aspirinom in lekadolom na temelju tega, koliko ljudi, ki jih poznam, izbira eno ali drugo.
Ker z gripo je takole: dokler te ne položi v posteljo, itak ne veš, kako to deluje. Če te zadeva drži kakih deset dni in potem tudi enajsti dan še ravno nisi v kakšni formi in ti je že odhod v trgovino čisto zadosten napor...si pač rečeš, da naslednje leto se boš pa cepil/a, ker te vaje raje ne bi ponavljal.
Naslednja možnost je tudi to, da sam, ali pa nekdo iz plemena, po dolgih letih, ko so se "vse viroze in gripe prehodile" (joj, kako nepotrebno junaštvo) pristaneš pri internističnem oddelku. Ker tiste viroze in gripe, ki so se prehodile, ostanejo nekje na notranjih organih. Ponavadi na srcu/ožilju. Kakšna stenoza zaklopke, kakšna oslabljeno delovanje srčne mišice...pa še veliko je tega...ampak ne sekirajte se, medicina napreduje, stvari, zaradi katerih so pred štiridesetimi leti umirali, danes kolikor toliko sanirajo po kakih petih tednih v sedmem nadstropju UKC. In morda bodo čez dvajset let že toliko napredovali, da bodo današnje junake prehojenih grip pozdravili že po kakih treh tednih....
Lahko pa se seveda zgodi, da se človek cepi in ima zelo nesrečno reakcijo na cepljenje. Kar bi se do neke mere verjetno dalo razumeti kot to, da mora še posebej paziti na svoje zdravje (ker pri kompliciranih zadevah potem najdejo kakšne bolezni/alergije, za katere človek sploh ni vedel, da jih ima). Oziroma, če ima človek reakcijo na cepivo, potem bi mu moral to biti znak, da se mora še posebje paziti, ker je velika verjetnost, da bi tudi epidemijo slabše prenesel.
Ampak o vseh teh stvareh mora polnoleten človek sam premisliti. Nekako ne vidim smisla v tem, da bi partnerja silno nagovarjal na to, da naj se cepi. Pa neodvisno od tega, koliko so argumenti za to dobri. Oziroma, ne vidim smisla, da se kogarkoli nagovarja da se ali pa da se ne cepi. Polnoletnost in odgovornost do sebe bi se morala manifestirati tudi v tem, da bi se človek odgovorno obnašal do svojega telesa, zdravja in da bi se zavedal, kako z opuščanjem teh opravil učinkuje na druge.
In tudi razumem, da smo ženske v teh zdravstvenih zadevah bolj skrbe in da varujemo svoje piščance, neodvisno od tega, koliko so stari, tudi če so že odrasli. Ampak ne gre tu pretiravati, neodvisno od tega, kako smo prepričane v svoj prav. Znamo ženske v svoji skrbi včasih zelo najedati in to hitro postane kontraproduktivno.
Meni se zdi smiselno, da se nekdo, ki veliko potuje po službeni dolžnosti in ima fizično težko delo, cepi. Ampak, če oseba sama v tem ne vidi smisla, ali pa to nekako tlači v "pozabil sem, nisem imel časa", potem je kavelj nekje drugje in ne v cepljenju.
Vendelina jr.