Ljubljana

16. okt 2009 14:04

Rimljanka - razumem kaj mi želite povedati. mami1

16. okt 2009 14:10

No, nekaterim pa le ni tako težko. Najlepša hvala kuharica Mici. mami1

16. okt 2009 14:10

Še to, omenila je, da je bila v njenih mladih letih (mislim, da mora biti ona rojena okoli 1930) zelo 'in' slaščičarna Evropa - se ne spomnim ali se ji je tudi takrat tako reklo. Slaščičarna je na križišču pri podhodu Ajdovščina, v smeri Celovške ceste. Danes mislim, da nima takšnega imena. Seveda ne smemo pozabiti na gostilno Šestica, ki je ena izmed starejših Ljubljanskih gostiln. Gospa je v času mojega študija (93-98) vsak teden šla tja na njihove slavne vampe. Morda se spomnim še kaj. Lp kuharica Mici

16. okt 2009 14:14

mami1 je napisal/a:

No, nekaterim pa le ni tako težko. Najlepša hvala kuharica Mici. mami1

Ni frke mami1. Za zgodbe je vedno potrebno znati tudi poslušati Morda je to enim težje, ko imajo toliko nasvetov za podeliti. kuharica Mici

16. okt 2009 14:19

Jaz bi bila tudi užaljena, če bi bila na mestu mami1. Človek lepo vpraša, prosi za pomoč, dobi pa odgovore, kako bo s to pomočjo otroku škodovala in bla bla. Ne razumem, zakaj na postavljeno vprašanje ne odgovorite, če pa imate kakšne pomisleke, pa bodite tiho, ne pa da ji solite pamet, kako naj vzgaja. Vprašala je nekaj čisto drugega, iz vaših odgovorov pa je jasno, da imate slabo mnenje o njeni vzgoji, saj naj bi ta deklica po vaše ne odrasla v zrelo, odgovorno žensko. Ah, dajte no! Po moje ni važno, od kod otrok črpa znanje, magari s kulinaričnega foruma. rosie

16. okt 2009 14:39

Nočem, da bi se v tej temi pričeli prerekati. Vem da tudi piškotek in Vendelina jr. nista želeli prav nič slabega. Imata pač svoje mnenje. (Čeprav sem ravno za Vendelino jr. upala, da v svoji mošnji skriva kakšno zgodbico o Ljubljani - v stilu goste megle.) In tudi me ne bi motilo, če bi vse to, kar sta, oz. skupaj z rimljanko so pokomentirale, postavile v drugo temo. Morda z naslovom: Ali pomagati otroku v šoli? ali pa: Kako vzgajati? Bodimo še naprej prijazni na tem forumu. Samo to bi želela. mami1

16. okt 2009 14:45

Jaz sem imela starše, ki se niso preveč vtikali v moje šolanje. Včasih to obžalujem, ker se danes zavedam, da bi z malo več redu mogoče bolje opravila, predvsem srednjo šolo. Se pa spomnim enkrat, ko smo v petem razredu pisali domišljijski spis. Dobila sem dvojko, čeprav sem bila vajena petic. Potem smo dobili domišljijski spis tudi za govorno vajo. Mami sem rekla, da mi ni všeč, ker ne vem kaj pisat. Takrat mi je mama (verjetno prvič in zadnjič) dala nasvet - povedala mi je, kako je spis napisala ona, ko je bila v šoli. Takrat se mi je odprlo in učiteljica mi je brez komentarja napisala petico v redovalnico. Ta nasvet mi je koristil še večkrat, najbolj se pa spomnim, ko smo pri geografiji morali napisati spis, kaj bi nam bill ali jim nidži (ali nekaj takega - a se kdo spomni, kdo je bil tisti aborigin) povedal čez 100 let. Ker sem napisala tako doživet spis, sem dobila oceno, čeprav drugi spisi niso bili ocenjeni. In še danes mi je žal, da nisem naredila kopije tega spisa, ker ga je profesor zadržal. Torej rekla bom: juhu za mamino pomoč. Mamice kar pomagajte svojim otrokom. Ampak jaz bi svojemu otroku verjetno pomagala tako, da bi mu predlagala, naj na forumu vpraša za podatke, nebi jih iskala jaz. Hitro se namreč vidi, kdo je delal domačo nalogo - mama ali otrok. matilda

16. okt 2009 15:04

Načelno se strinjam s piškotkom in njenim pogledom na pomoč otroku (smo vse to dali skozi z našima dvema in še z nečakoma ...), tudi z Vendy, predvsem s tistim delom, da bi se družina podala na enodnevni izlet v Ljubljano. Zbrati paberke s tega foruma in iti eno soboto na ogled prestolnice, pa bo otrok imel o čem pripovedovat ,se mi zdi odlična zamisel - da enodnevni izlet kot del priprave na govorno vajo nima smisla, v to me, mami1, ne boš prepirčala. Glede drugih zadev je pač tako, da nanje gledamo vsak po svoje in nima smisla, da se o teh pogledih prepiramo. Sploh o mejah, kaj je še dobrodošla in primerna pomoč otroku, kje pa to mejo presežemo in delamo namesto njega. Mamamia mamamia

16. okt 2009 15:20

Kaj pa, če bi vseeno šli en dan ali vikend v Lj. Recimo na sprehod v Tivoli, na kosilo na Rožnik, v zoo, v hišo eksperimentov, lj grad ipd. In bi potem punca v govorni vaji razlagala svoja opažanja, kako ona doživlja Ljubljano, kako mesto izgleda skozi oči desetletnice. Bi se sošolci lažje vživeli v njeno pripoved, bi jim bila (pa tudi njej) veliko bolj zanimiva, kot naštevanje zgodbic, ki bi jih pripovedovala neosebno, ker jih sama ne bi občutila. Internet zgodbe si lahko bolj ali manj poišče vsak, če pa stvar začutiš, pa to izžareva tudi naloga. Pa magari če namesto o Tromostovju govori o tingl tangl ponudbi na Čopovi. Najbrž se tudi učiteljica zaveda, da gre za govorno vajo desetletnikov, ne za suhoparno nadudlano seminarsko nalogo, kjer se publika dolgočasi.

16. okt 2009 15:42

Dvomim, da je katerakoli učiteljica predpostavljala, da bodo starši zbirali podatke o Ljubljani, to pač mora znati poiskati 10letnik sam.

Mami1, če že ne morete na izlet, zakaj pa se ne pogovoriš s hčerko o tvojem doživljanju Ljubljane? Pa ne mi reč, da je ne poznaš; vsaj na kakem šolskem izletu si pa ja bila v Lj, pa lahko poveš, kako si jo prvič doživela, kaj ti pomeni obisk v Lj danes (in zakaj nočeš na izlet ) ...pa lahko se spomniš kakih popevk o Lj in ljubljančankah itd., pa kake gostilne, pa trgovine itd. Potem pa vse skupaj primerjaš  z domačim krajem .

Mislim, da je to tista pomoč, ki se jo pričakuje od staršev.

Nasja