Majhne radosti

15. apr 2010 22:50

Danesje bila pomlad pomlad. Špalir rumene, bele, roza, nežno zelene.. japaja

19. apr 2010 17:24

Evo majhno radost, uspela mi je slikica. sara Sporočilo je spremenil(a) sara.vidmar dne 19. 2010 17:25

21. apr 2010 10:21

Veselim se, da kljub temu, da nisem več rosno mlada ,uživam v petju ptičk okrog hiše, uživam v vseh teh prekrasnih barvah rož, cvetočih slivah, jablanah češnjah in breskvah , grejem se na toplem (ne vročem) soncu, skratka pustim se razvajati naravi. Poleg polnjenja "akumulatorjev" duše, mi narava nudi še regrat, koprive, čemaž, šparglje, če bi imela več potrpljenja ,verjetno še gobe. Ampak dovolj je za občutek sreče, pa naj kdo reče, da nam ni lepo, samo gledati je treba. vikica Sporočilo je spremenil(a) vikica dne 27. 2010 09:22

6. jan 2013 16:18

Med prazniki mi je v hudem mrazu počila guma na avtu. V avtu sem imela majhne otroke. Nikakor nisem našla, kje naj bi bilo spravljeno orodje za menjavo gume (na prejšnjem avtu sem gume vedno menjala sama, a tega še nimam dolgo). Po nekaj minutah se je nabralo kar nekaj ljudi, ki so prebrskali avto in prišli do ugotovitve, da je prejšnji lastnik orodje 'pozabil' pri sebi. Ob tem prevzemam krivdo, da sem se zanesla na njegove besede, da je orodje pod voznikovim sedežem in tega nikdar nisem preverila. 

Mož, oče, brat, sestra, soseda... nihče ni bil dosegljiv na telefon, da bi pripeljal moj kovček z rezervnim orodjem. Kot zakleto.

Ker nihče od mimoidočih ni imel ključa, s katerim bi odvili vijak v prtljažniku in tako prišli do rezervne gume, je trajalo več kot uro, da smo prišli do njega. Pri tem smo vpletli celo ulico (bilo je res kot zakleto, prav nihče ni imel pravega ključa - en ga je posodil, drugi je kovček ravno prejšnji teden posodil sinu...). A vsak se je toplo oblekel in prišel ven, da bi sodeloval. Lahko bi preprosto rekli: nimam, in zaprli vrata.

Kar me je presenetilo, je dobra volja, s katero so se moški gnetli okrog avta in organizirali akcijo iskanja orodja po hišah. Veliko je bilo smeha, kljub mrazu in neuspehu. Neka gospa je otroke povabila v svojo hišo na čaj in piškote. Potem je postregla še meni in ostalim.

Na koncu je neka gospa priklicala moža, ki se je spravil iz tople postelje in pripeljal do nas, zatem pa ob ugotovitvi, da je prinesel napačen ključ, med smehom ponovno sedel v avto in šel domov po pravega. Potem je bila guma v nekaj minutah zamenjana .

Ob vseh pritožbah, kam gre naša kultura, kje se smisel za sočloveka, dobrota... nikogar nisem prosila za pomoč. In vendar so vsi pomagali. Zato jaz še kar verjamem, da je svet dober. Da so ljudje dobri. In moji otroci, ki tolikokrat slišijo o tujcih, ki jim ne smejo zaupati, so dobili pomembno lekcijo.

tulka

6. jan 2013 16:32

Dobra lekcija, jaz pa prislanjam še nasvet: kupi si univerzalni teleskopski ključ - jaz sem ga pred leti kupila v Avtomerkurju, krasna zadeva, ne stane veliko, je pa zlata vredna, ko ga potrebuješ; ima izmenljivo glavo, se pravi, obvlada različne formate vijakov, in kar je še veliko bolj pomembno za naše nežne ženske roke, ročico lahko podaljšaš, tako da z lahkoto odviješ še tako divje privite vijake na gumi. Če ni druge, stopiš nanj, pa popusti. Ostalo pa že potem že nekako rešiš dama, tudi če ni cele ulice na razpolago. Sem se že znašla na cesti s predrto gumo in če lahko malo pretiravam, mi je rešil življenje; vsekakor mi ga pa zelo olajša vsako leto dvakrat, ko menjavam letne za zimske gume in obratno. 

Sonja

6. jan 2013 16:38

Še, šeeeeeeeeeeeeeee!!!!!!!!!!!!! Premalo je takih lepih zgodbic objavljenih!!!!!!

 

Mygrace

6. jan 2013 17:22

Že drugič v parih dneh zapuščam to "buliškatlo" z milim pogledom

lp

mzm

6. jan 2013 23:50

Tulka, lepo si nam ogrela srce s tako luštno zgodbo o srčnih ljudeh! Hvala

Mojca

7. jan 2013 0:07

No, pa bom še jaz zapisala, kaj mi je danes polepšalo dan. Po jutru z glavobolom in bolečimi sinusi in "letanjem vsakih 15 minut" na potrebo s psom, ki je včeraj nekaj čudnega pojedel, sem si rekla :" ... joj, pa samo še obisk žlahte z majhnima glasnima otrokoma mi manjka danes ...". Ampak potem sem se "preluftala" na dolgem sprehodu v prekrasnem soncu pri skoraj 18 stopinjah, končala kosilo in kar naenkrat polna energije začela stepati maso za "mafine", slane in sladke. Prišli so obiski, moj dragi bratranec z družinico, s katerimi se nismo videli že več kot dve leti in skupaj preživeli prekrasno popoldne, polno smeha, z malim Vitezom sva izdelovala meč in ščit iz kartona, z mini Princesko pa sva kuhali različne čaje. Vitez je rekel, da so ultra čokoladni mafini popolna hrana za junake, Princeska pa je uživala v pomakanju slanih v super meden čaj. Njuna mamica pa je blaženo srkala teranov likerček in rekla, da na kakem obisku pri "samih odraslih" že dolgo niso tako uživali - sploh ona, ki je lahko dala "materinske možgane malo na off program"

Glede na moja godrnjava najstnika in mirno užitkarjenje v tihih nedeljskih popoldnevih, si nisem mislila, da se bom tako lepo imela z dvema škratoma, ki jima nikoli ne zmanjka baterij ... in sploh ne vem, kdaj me je glava nehala boleti in pes nehal "jamrati"

Preprosto popoldne polno malih, lepih stvari je bilo

Mojca

7. jan 2013 6:19

Prvi januar so mi polepšali stanovalci ob poti, po kateri ponavadi sprehajam našega kužona.  Trije od njih so namensko stopili na cesto, da bi mi voščili Srečno 2013.  Saj se res vedno prijazno pozdravimo ali na kratko poklepetamo, če se slučajno srečamo, ampak ta pozornost mi je pustila še posebno prijeten občutek . 

Cila