29. jul 2009 8:56
Vidim, da ste se totalno razživele.
Ena redkih tem, v kateri verjetno ne bo letelo perje in kjer ni foušije, je za vse zadosti.
Anyway, diskusija gre na dva dela. En del izvornega vprašanja je bil ta, kaj moškega naredi zanimivega ali pa ne, drug del vprašanja pa, kateri konkretni osebki so zanimivi, lepi, za imeti v vitrini itd itd...
Drug del vprašanja je bistveno lažji. Oko se z veseljem ustavi na visokih temnolasih in temnookih lepotcih. In za razliko od moških znamo ženske to izvesti tako, da prav idiotsko ne bulimo v všečne moške
Tudi se oko z veseljem ustavi na drugih temnolasih lepotcih (ker diskriminirati na temelju barv oči je pa res brezveze). Tudi se oko z veseljem ustavi na visokih temnih čokoladicah z musklni. Pa na karamelicah (kar je moj izraz za nordijske lepotce z modrimi očmi, blond in lepo zagorelo poltjo tipo Bjorn Borg, Patrick Sjoeberg). Oko si z veseljem ogleda športne prireditve po tevejki in v živo, oko z veseljem pogleda filme in videospote, oko si najde veliko veselja.
Ampak za ugotavljanje, kaj moškega naredi šarmantnega in takega, da bi z njim šla še na eno kavo, pa da bi se pogovarjala še pet minut dlje, pa da bi ga dala med adresar prejemnikov hecnih mejlov...je pa treba še kaj več.
Stara sem bila kakih pet let, ko sem slišala pogovor moje babice in njene sestre. Ki sta diskutirali o moških in ugotovili, da:
- mora imeti urejene roke (ker, tisti, ki nima urejenih rok, tudi ostalih delov telesa nima urejenih)
- mora imeti urejene zobe.
Ker, če tega nima, je "nemaren dec" in nemaren dec naredi ženski vedno eno samo veliko nesrečo.
K temu dodajam še modrost moje mame, po kateri ima moški, ki nosi pošvedrane čevlje in zmečkane srajce tudi pošvedran in zmečkan karakter.
Ti omejevalni kriteriji, ki sem jih slišala v otroštvu, so šli globoko v mojo zavest. In so mi v življenju sicer blazno omejili relevantni tržni segment (nič hudega) in hkrati prizanesli marsikatero nevšečnost (če nič drugega, kakšne antibiotike manj
). In mi omogočili, da sem srečala in spoznala precej zelo zanimivih moških (leta in videz nimajo s tem totalno nič) in relativno malo takih, ki bi me, kadar jih slučajno srečam, spomnili na to, "kako sem napredovala v vseh pogledih odkar njih ni več v mojem življenju". Tozadevno se tudi pridružujem tistim damam, ki imajo raje film svojega življenja in malo manj sanjarijo ob gledanju filmov. Čeprav s tem ni nič narobe, jaz ob Deželi senc, ko je Debra Winger bolna, jočem non-stop.
Vendelina jr.