16. jul 2009 17:09
Takole je to: razmerja med delavcem in delodajalcem ( jaz sem prepričana, da delavec daje delo in ga ne jemlje!!), urejajo:
Zakon o delovnih razmerji z dopolnitvami
Kolektivna pogodba za negospodarstvo, za gospodarstvo ne velja
Podjetniška kolektivna pogodba ali Pravilnik o delovnih razmerjih
Branžna kolekivna pogodba, ločeno po dejavnosti, posebej je za obrtnike. ( Dodala.)
Osebna ( individulana ) pogodba o zaposlitvi za vsakega delavca posebej.
Nobena nižja pogodba ne more poslabšati pogojev, ker je višja po rangu obvezujoča za obe strani.
Nadzor nad temi razmerji opravljajo inšpekcije, pri delovnih razmerjih je to običajna delovna inšpekcija, se pa lahko vključi tudi katera druga.
Delavec ima pravico,da za zahteva pisno odpravo pomanjkljivosti ( rok ni navden !?), delodajalec mora na to opozorilo reagirati v 30 dneh. Če tega ne stori, je naslednja inštnaca Delovno sodišče, kamor se je treba v roku pritožiti in posikati pravico. Tožbo na delovno sodišče praviloma spiše odvetnik, ker je vendale zahtevna, ni pa obvezna niti oblika, da je le napisano, na kateri akt se delavec pritožuje. Če tožba ni v redu, zahteva sodišče dopolnitev.Najbrž ni treba povdarjati, da se vsa pisanja lastnoročno podpišejo in pošljejo s priporočeno pošto. Vse listine, tudi priloge, se pošiljajo v 2 dveh enakih izvodih. Ko Delovno sodišče presodi, se je mogoče pritožiti še na Višje delovno sodišče, kjer postane sodba pravnomočna in jo je mogoče izvršiti. Če se ne vrne nazaj v presojo prvostopenjskemu sodišču. Če stranka s sodbo ni zdaovoljna, je v določenih primerih ( ne vseh!) mogoča revizija na Vrhovno sodišče, kar je posebna pritožba.
Toliko o uradnem delu.
Dejstvo pa je, da je delavec, ki se pritožuje, praviloma kaznovan, ker delodajalec iskanje pravice kaznuje. Brez iluzij. Vsaka pot na inšpektorat ali sodišče običajno pomeni konec normalnega pogovora. Običjano se pekel za delavca začne s prvo pritožbo.
Dokazovanje določenih strani, zlasti šikaniranja in mobbinga je zelo težko. Praviloma se prestrašijo tudi delavci, ki naj bi pričali.
Delodajalec si najeme odvetnika, ki zna na sodišču tako prestrašiti neukega delavca, znajo biti tudi žaljivi, da delavec izgubi živce. Da ne omenjam, da sodni postopek vedno kar precej stane.
Postopki tudi dolgo trajajo. Če so v prednosti postopki glede prenehanja delovna razmerja, ki zdaj trajajo tudi 1 leto, v preteklosti pa tudi 12 let, se v tem času zgodi, da je delavec brez dohodka, brez denarja za odvetnika, brez živcev za pravdanje, delodajalec pa nima denarja, ko je treba kaj plačati, če še sploh obstaja.
Deloevnih inšpektorjev je v celi republiki okrog 60, kar je odločno premalo. So brezobi psi, ki sicer včasih zalajajo, običajno pa poslujejo samo s papirji in se jih delodalci ne bojijo.
Delodajalci se ne bojijo ne boga, ne hudiča, ne inšpektorjev ( razen davčnih), kaj šele sodišča, ki jih zaj**** v nedogled, praviloma brtez kazni.
Iz svojih izkušenj naj povem, da je kapital bog, in njemu se vse podreja. Kapitak vpliva na politike, ki sprejejmajo zakonodajo, ki je pisana na kožo novim kapitalistom.
Na drugi strani je neučinkovit sindikat, ki bi moral ukrepati, pa ne ukrepa.
Želja, da bi v enem življenju zaslužili toliko premoženja kot so ga na gnilem zahodu tri generacije, je tako močna, da so delavci ostali še brez dostojanstva. Lastniki govorijo o delavcih kot o nepotrebnem strošku, delavec mora trpeti osebna ponižanja, da o goljufijah, ki spremljajo subvencije ne zgubljam besed.
Žal je resnica taka. Imamo ajbolj krut kapitalizem v zgodovini. Najbolj krut je zato, ker je v nekaterih bliž
njih državah drugače. Nihče se ne upa kršiti pravic delavcev v takem obsegu.
Zato vsem tistim, ki bi se nekaj in za nekaj, pa to povsem upravičeno, pritožili, svetujem. Pritožujte se samo, če imate drug vir preživljanja.
Iz moje prakse naj povem, da so delodajalci grozljivo domisleni v tem, kako delavcem zagreniti življenje.
Je pa najbrž kaka izjema, le da je jaz še nisem srečala.
F r i n a
Sporočilo je spremenil(a) frina dne 16. 2009 21:22