Pravice v službi

15. jul 2009 17:35

Ežoj, jaz vzdržujem kondicijo in skrbim, da sem fit. Ker vem, da niti eni generaciji ne gine revolucija. Tile tamladi bojo že še razumeli, ko bo čas. Uf, howk, kaj sem pa zdaj povedala? pa v bistvu se čisto nič ne hecam. Eno je zganjat šminkersko revolucijo, drugo je pa zganjat revolucijo, ko ljudje nimajo več od česa živet. Špangice bojo zaenkrat odpadle, to pride pol, v dekadentnih časih... Polovico, kar sem napisala, sem se hecala, drugo polovico sem pa resno mislila. Moderatorji, ste na vrsti, da naredite red japaja

15. jul 2009 17:42

Naj pripomnim samo to, da svet ni črno-bel. Tudi med zaposlovalci se najde veliko normalnih ljudi (moti me to, da vedno pljuvate čez njih...), prav tako pa je tudi veliko delavcev lenih in neodgovornih. Pa če si to priznamo ali ne.

V bistvu je najlažje šimfat čez delodajalca in gledat, kaj vse ima in kaj si je privoščil... To, da pa morda on opolnoči dela, ne, tega pa nihče ne vidi. In tudi tega se ne zavedajo, da delodajalec probleme nese s sabo domov, tudi v spalnico, pa tudi na dopust... Saj lahko vsak poskusi in gre na svoje, zavod za zaposlovanje finančno vzpodbuja samozaposlovanje.

In ne vem, na kak način država gleda delodajalcem skoz prste?

Ne me narobe razumet, sem za to, da si vsak, ki pridno dela, zasluži plačilo za dostojno življenje. Ampak krivca, zakaj ni tako, ne moremo iskati med delodajalci. Cel sistem je zgrešen

jasna

15. jul 2009 17:58

teka sprašuješ kakšne pravice imaš v službi?? delaj, delaj, delaj, če se le da zastonj, še tisto mizerno plačo, ki jo imaš ti jo še znižajo s kakšno minus osebno oceno (kdovezakaj, oziroma za stvar, ki ni odvisna od tebe), dopust? ni govora delat je treba! Ga boš pa prabil kasneje, in pride tisti kasneje, ja je pa že prepozno lanski dopust je propadel. Toda ti petelinčki, ki se sedaj kitijo s tujim perjem morda še ne vejo da ima vsaka palica dva konca. Enkrat bo tudi zmanjkalo za krast, krast delovcem, a ko lump okrade lumpa, kako bo pa takrat? V moji trenutni službi se bodo lastniki zaradi denarja kar požrli, dajejo nasprotujoča si navodila, a ladja že počasi tone in če bo šlo tako naprej bo kmalu spet na prvih straneh- propadel še en (nekdanji) slovenski ponos...(še letos) Če bi v tem podjetju zapihal pravi veter, pa verjamem, da bi se lahko rešilo. Cenim delovce, da so za tako mizerno plačo sploh pripravljeni delati,... tudi sebe! Pa lep dan, anitram1

15. jul 2009 18:06

jasna prva,

ne vem kaj si točno mislila s zadnjim stavkom, vendar to drži kot pribito. Cel sistem je zgrešen. Glede tistega o nošenju problemov domov: tudi se strinjam, sam nas tudi zanima koliko se s tim zasluži: recimo eno pivovarno/ let, pa ni videti posebej sestradan.

Krivica seveda ni zmeraj na strani delodajalcev: naj spomnem, da je Ford leta ( se mi zdi 1924 ) izgubil pravdo na sodišču z delničarji. Tožili so ga namreč, da jim zmanjšuje dobiček tako, da je povečal plače delavcem ( mogel jih je pol zmanjšat ). Sistem je zgrešen in današnji kapitalizem je še veliko hujši od onega leta 1924.

ežoj

15. jul 2009 18:48

Jasna 1 ,kdo šimfa čez poštene delodajalce....od moža delodajalca lahko samo pohvalim,je ravnal korektno ,ko je dela zmanjkalo.Tisti pred pokojnino so lahko šli na čakanje z odpravnino.

To kar so delali ,v IUV Vrhnika,je pa barabinstvo prve vrste.Delavci prosijo za plače tri mesece ,živina pa 1 miljon  eurov zapravlja v tujini za počitnice in kirurške operacije.Kako se je to lahko dogajalo,premile kazni imamo zato se to dogaja........na koncu pa še odpravnine dobijo.

lp goga

15. jul 2009 19:33

jasna1 je napisal/a:

Naj pripomnim samo to, da svet ni črno-bel. Tudi med zaposlovalci se najde veliko normalnih ljudi (moti me to, da vedno pljuvate čez njih...), prav tako pa je tudi veliko delavcev lenih in neodgovornih. Pa če si to priznamo ali ne. V bistvu je najlažje šimfat čez delodajalca in gledat, kaj vse ima in kaj si je privoščil... To, da pa morda on opolnoči dela, ne, tega pa nihče ne vidi. In tudi tega se ne zavedajo, da delodajalec probleme nese s sabo domov, tudi v spalnico, pa tudi na dopust... Saj lahko vsak poskusi in gre na svoje, zavod za zaposlovanje finančno vzpodbuja samozaposlovanje. In ne vem, na kak način država gleda delodajalcem skoz prste? Ne me narobe razumet, sem za to, da si vsak, ki pridno dela, zasluži plačilo za dostojno življenje. Ampak krivca, zakaj ni tako, ne moremo iskati med delodajalci. Cel sistem je zgrešen jasna [sreca]

Jasna, saj se strinjam s tabo, ampak ne spadajo vsi delodajalci med tiste, ki ponoči delajo in skrbijo za zaposlene. Problem je v večjih podjetjih, ki zaposlujejo predvsem delavce brez ali z nizko izobrazbo. Potrebujejo le delovno silo (ne njihovega znanja), zato so delavci v bistvu za njih le številke. Teh številk je tako veliko, da mora država marsikdaj pogledati skozi prste, saj bi to pomenilo 500, 1000 ali 2000 težko zaposljivih ljudi na zavodu za zaposlovanje. Ljudi, ki so prej imeli komaj za preživetje, zdaj pa jim je treba zagotoviti še socialno podporo. Zato prihaja tudi do tega, da hoče delavec v penzijo, pa ugotovi, da zadnjih n let ni bilo plačanega pokojninskega zavarovanja. Sama dobro veš, da če manjši podjetnik ne plača vseh obveznosti, da mu hitro izterjajo tako ali drugače, tavelikim pa ne upajo. Res je, da je med temi 500, 1000 ali 2000 delavcev veliko takih, ki se jim tudi ne ljubi delati, ampak jih kar nekako razumem, če že 20 let delajo za minimalno plačo, nihče jih ne vpraša po ničemer, odnosi med sodelavci so slabi - oni svoje oddelajo in grejo domov živet s tistimi par euri, drug dan pa jovo na novo.... feferon

15. jul 2009 19:44

Če lahko še dodam.... mene tudi moti, da se tako posplošuje - sama sem pri tem naslovu najprej pomislila - kaj pa dolžnosti?? Poznam veliko ljudi, ki se jim enostavno ne ljubi delati, ne opravijo svojega dela, pa tudi če niso preobremenjeni in marsikdaj mora delodajalec zvečer in ponoči nadoknaditi zamujeno. Kot sem v prejšnjem postu napisala, je velika razlika med velikimi podjetji in manjšimi zaposlovalci, ampak vseeno so vsi v slabi luči... feferon

15. jul 2009 19:55

Nisem mislil komentirati te teme sploh, ampak se moram oglasiti . Jasna , bravo, točno tako je kot si napisala in tako mislim tudi jaz. Ežojeve revolucionarne ideje so mi itak blizu , Japaja pa postaja s svojo filozofijo nekako prikupna in včasih silno dobro zadene point. Medtem ko pa se eni duvajo da je joj . Z "velikimi " besedami ustvarjajo bedarije brez primere in vse skupaj je podobno milnemu mehurčki ki sicer nekaj časa super raste in se veča ampak slej ko prej se razpoči.Ampak ti "milni mehučki" imajo imuniteto in lahko pišejo vse, prav vse. Njim se pač tem ne zaklepa, nikoli niso ukorjeni, nič se jim ne zgodi.Tako kot nekaterim posvečenim v naši družbi. Več ne bom napisal, da mi moderatorji ne bodo očitali podžiganja k nestrpnosti (kaj pa svoboda izražanja, pisanja in govorjenja ??????) in netenja vsega ostalega, kar je za aktualno oblast bogokletno. Tebi draga Teka pa nasvet: balon v roke in hajd na Čopovo. Bo ziher pomagalo. LP hedonist

15. jul 2009 20:39

Vsak bi moral začeti najprej pri sebi, vso krivdo za situacijo kakršna je je najlaže naložiti sindikatom. Sama sem v sindikatu že vrsto let in tudi organizatorica in udeleženka stavke. Živimo in delamo v sistemu, ki ti lahko vzame vse, če se sam vsaj malo ne zmigaš. Najbolj nesmiselno pa je, da sindikate kritizirajo ravno tisti, ki niso nikoli prispevali za sindikalni boj niti tolarja ali centa. Če sindikatov ne bi bilo, bi danes imeli zaposleni še manj pravic kot jih imajo, manj dni plačanega letnega dopusta, nadomestilo za prehrano in prevoz na delo pa bi bilo tudi že preteklost, pa ne mislite, da bi bile plače kaj višje, v plačnem sistemu bi vladala še večja anarhija.

Pa brez zamere.

Marjana

15. jul 2009 22:25

Najprej sem bila prepričana, da se bom temi izognila, ker nočem, da mi kdo očita kakršnokoli zaplankanost. KEr sem ravno dovolj mlada, sem okusila, z veliko žlico oba sistema, socialističnega in "že razvitega" kapitalističnega. V slednjega sem nekako padla.

Moram reči, da nama je z možem šlo dobro v obeh. V socializmu sva se bolj znašla kot karkoli drugega, ker če si hotel karkoli doseč, ni bilo drugega, kot hvatat krivine in včasih iskat zveze. V slednjem sva našla dovolj možnosti, da nama je življenje lepo. (saj vem, noben ne mara poslušat srečnežev, tudi žajfaste opere so polne tragedij in jih ljudje gledajo zaradi mizernosti in drame v življenju karakterejv.)

 

Naš učitelj v gimnaziji nam je pri prvi uri zgodovine razložil kako in zakaj pride do revolucije in to primerjal z loncem s pokorvko, polnim kipeče vode. Če pomislimo, smo lahko mi sami ta kipeč lonec. Samo, ko nam enkrat zavre, je prepozno. Nezadovoljnosti pri deli, v zakonu, z otroci (se bom tukaj ustavila) se začnejo veiko prej, kot pa, ko loncu odnese pokrov. Nezadovoljnosti je treba opaziti zgodaj, se pogledat v ogledalo resnice in si reči: Ups, tako pa ne bo šlo dobro naprej.

 

Temu sledi ukrep.

 

Najpomembeneje se je ozreti okrog sebe in poiskati vrata, ki se lahko odprejo v boljši jutri. Včasih to pomeni pošteno zategniti pas (been there, done that) in oditi v šolo, se naučiti kakšnega novega "rokodelstva" ali pa, če smo že tako pametni, odpreti svoj mali biznis. Jamranje nas bo spravilo še v večjo slabo voljo in vse skupaj nas bo preusmerilo od kreativnega reševanja problema do apatično-depresivnega stanja (ali še več jamranja).

 

Sama nimam nikogar, ki bi me poslušal se pritoževati. Tisti hip, ko bi začela, bi dobila na zlatem krožniku servirano vprašanje: In kaj boš ti naredila, da boš izboljšala situacijo. Včasih sistema ne moremo spremeniti, lahko pa sebe preusmerimo in si izboljšamo življenje.

Vanja