2. jul 2009 16:31
Če pa točko G iščeš sredi tivolskega travnika opolnoči vsaj kake pol ure..?
(ojoj, a bo tale sopara popustila al ne?)
Se pa ob takih doktorskih dizertacijah spomnim, da so včasih trdili, da je zemlja plošča, na koncu katere padeš dol, da se sonce vrti okrog zemlje in kdor koli je trdil drugače, je bil v nevarnosti..
Nekateri pravijo, da če nečesa ne poznamo, potem ni nujno, da to nekaj ne obstaja..
Pred leti sem redno hodila v cerkev k maši, nekaj časa, toliko, da sem se naučila protokola.
In enkrat vmes je duhovnik razlagal vse sorte in jaz sem pazljivo poslušala (pa ne samo takrat, vedno sem in bom poslušala vsako besedo, ki jo kdo izreče. Tudi slišala, ja.)
Med ostalim je povedal, da ima prijatelja fizika, skeptika, empirika itd.itd. Ki pač v Boga ne verjame, ker ga ne vidi, ne sliši, ne more ga pošlatat, skratka, nobenih dokazov, da je kaj na tem, nima.
In da on verjame samo tisto, kar lahko vidi, sliši, otipa..
In da ga je vprašal, tega prizemljenega prijatelja, če on verjame recimo sam sebi oziroma temu, kar misli. Seveda verjame sam sebi in temu, kar misli.
Zdaj pa vprašanje: kako lahko misli vidiš, slišiš, otipaš..?
Pa pravzaprav sploh nisem hotela dati poudarka na Cerkev in vse, kar zraven spada, mimogrede sem želela povedati tudi to, da je lahko življenje vsak dan bogatejše za nove dimenzije (pa četudi niso v skladu s tvojim dotedanjim vedenjem in znanjem), če le a priori ne odklanjaš vsega, kar ti slučajno ne paše in te malce preveč zatrese.
Zrna dvoma so dobrodošla, radovednost je dobrodošla, raziskovanje je dobrodošlo. Potem lahko še v nevemkakšni puščavi najdeš zabavo, veselje in oblike življenja tudi tam, kjer jih na prvi pogled ni.
Ko je že ravno govora o točki G, vitaminu F in Sexcomplexu..
Ko smo zaljubljeni, verjamemo sebi in svojim mislim in svoji projekciji in to je za nas edina zveličavna resnica. Temu se reče, da je ljubezen slepa. Kasneje se, no, ne vedno, izkaže, da je resnica popolnoma drugačna od tega, kar smo pred časom mislili.
O raznih piramidnih igrah (kjer je znano, da bolj naivnega naroda od nas ni) ne bom izgubljala besed.. Samo toliko: tudi takrat mislimo, da bo pa vseeno zdaj nekaj popolnoma drugače in verjamemo svojim mislim, pa imamo lahko še toliko dokazov, da je to ena navadna nategavščina..
No, jaz verjamem zadovoljnim ljudem, takim, ki so polni veselja do življenja in ki izžarevajo (lej no, zakaj se pa reče, da nekdo nekaj "izžareva"?) tisto stanje duha, ki se mu reče sreča. Take vrste sreča ni pogojena s stanjem bančnega računa (je pa dobrodošlo, če je večji, zakaj ne?)
japaja