25. maj 2009 10:46
ne bom modrovala o ozadju kapitalizma in o recesili, napisala bom nekaj dejstev, ki so se izkazala v zadnjem času.
Delodajalci kršijo pravzaprav vsa pravila, ki naj bi veljala v pogodbenem razmerju do delavcev v naši državi: ne zagotavljajo ustreznega varstva pri delu, zaščitnih sredstev. Delavce silijo v suženjsko delo, kar pomeni, da morajo delati veliko ur brezplačno. Naloženega dela ne morejo opraviti v 8 urah, zato morajo delo podaljšati, kar se pogosto zgodi, ko odpustijo delavca, ki je delo delal pred tem. Kršijo so pravila nadurnega dela, ki je v IZJEMAH točno določen. Delavcem neutemeljeno znižujejo delovni čas, višino plač. Nadomestila stroškov dela ( malice, prevoz na delo ipd.) neutemeljeno znižujejo ,ali celo ukinjajo. Neurejeni so tudi pogoji glede letnega dopusta, ki mora biti planiran tako, da ga delavec lahko izrabi v tekočem letu. Delavce prisilijo, da se dopustom odpovejo.
Omejujejo pravico do izobraževanja, ker ne odobrijo dopustov. Delavcem nalagajo plačevanje nekakšnih škod, ki nimajo podlage niti v aktih, niti v ustreznih predpisih.
Plače zamujajo, izplačujejo se bonih raznih podjetjih. Pravica do regresa v gotovini je postal privilegij nekaterih družb.
Delavci živijo v stalnem strahu, da jih bodo odpustili, da jim ne bodo podaljšali pogodb. Pogosto se dogaja, da po odpovedi sploh ne dobijo več plače. Za kazen.
Včasih mislim, da sem spoznala že vse hudo, kar se dogaja ljudem, pa me kako vprašanje na ZS še vedno preseneča.
V naši družbi je izostala vloga sindikata, ki opravlja svojo nalogo predvsem v javnih službah.
Ni mi jasno, kako je mogoče. da menedžerji, ki se nenehno potikajo po raznih seminarjih ( in teh je ogromno), pričakujejo, da bodo prestrašeni, podplačani in ponižani delavci najboljše delali.
Razlika med zahodom in nami ni samo v višini nedostojnih plač in nedostojnih menedžerskih plačah, razlika je v nadoru, ki ga predstavljajo inšpekcijske službe in sindikat.
V zadnjih letih niso povečali števila delovnih inšpektorjev, da bi lahko spremljali delo na črno, nadzorovali kršitve delodajalcev. Praviloma so ti postopki neučinkoviti, predolgi. Delodajalac pogosto izčrpa podjetje, izrazni račune, tako da ni mogoča nobena iztrejava. Brez težav in s pomočjo države ustanovi novo podjetje, dobi stimulacijo za nove delavce in zgodba se ponovi.
Kazni za kršitelje so neučinkovite, ker se inšpektorjev nihče ne boji. Bojijo pa se delavci, ki si ne upajo iskati svojih pravic.
Na Delovnih sodidiščih se zmanjšuje število zadev. Koz zanimivost naj povem,d a je nov Zakon o delovnih razmerjih, ki velja od leta 2003 prinesel delodajalcu olajšanje: odpuščenega delavca ni potrebno ponovno zaposliti, če sodišče oceni, da so porušeni medsebojni odnosi ( će je zadeva na sodišču, so najbrž porušeni), sodišča presojajo nerazumno dolgo, tudi desetletje. O odškodnini delodajalca ni vredno izgubljati besed.
Odvetniki so dragi, preverjeno zaračunajo bistveno preveč, brezplačna pravna pomoč je čedalje težje dostopna. Za sodni spor v običajnem postopku stanejo odvetniške storitve nekaj tisoč evrov. Delodajalci se norčujejo iz sodišča. Kazni pa praktično nobene.
To ni filozofiranje o ekonomskih podlagi kapitalizma in recesije, to je dejansko stanje. Žal tega vidim veliko in preveč.
Kdaj drugič pa o razmetavanju denarja za pomoč brezposelnim, ki ga poberejo podjetja, ki imajo edino korist od tega denarja. Kontrole pa nobene, brezposelni se ne upajo pritožiti niti nad nesramnimi referneti na Zavodu, kaj šele na kak bedast program, ker jim nenehano grozijo, da jim bodo vzeli pravice. Tokrat grozijo delavci Zavoda za zaposlovanje, zato tudi tu ni pritožb. Če pa se kdo pritoži, potem sledijo sankcije. Pa o tem drugič.
F r i n a