Čas za drugega otroka

14. maj 2009 7:16

Jutri anita80! to pa tudi mene zelo zelo zanima? upam da bo kdo vedel konkretno rešitev dalea

14. maj 2009 7:44

Copy - paste s sosednjega foruma s podobne teme - sem si shranila, da občasno preberem ... dobrodošla v svetu otrok, ki odkrivajo svoj "JAZ". Trma, ihta ali "ipika" ki jo izražajo naši otroci je odraz njihovega odraščanja. Prav zanimivo je, kako smo starši veseli prvih nasmehov, prvih korakov, prvih prespanih noči ampak trme...khmhkm... pa prav nič. Naš pediater nas je pri pregledu ob enem letu v posvetovalnici vprašal, če naš Jaka že kaj cepeta. In ko sem odgovorila "seveda", je rekel: "no potem pa je vse v redu z njegovim razvojem". Ko me je zdravnik vprašal: "Ali že kaj kaže svojo voljo? Ali je priden? Kaj storite, ko je trmast?" Pa sem mu odgovorila: "Seveda je priden. Kaj pa je za vas pridnost ali porednost? To, da riše po stenah ali to, da spi pri starših v postelji ali to, da ne uboga, ko že tretjič pleza po stolu, da bi dosegel daljinca? Kaj je za vas izraz trma? Naš je priden, čudovit, nikoli ne uboga, cele noči se doji in zadnje čase se je začel metati po tleh, khkhmmm". He, he,... se je režal... je rekel, da sem ena redkih, ki v tem ne vidi problemov... Potem pa je rekel, da je izražanje svoje volje od enega leta naprej celo zaželeno obnašanje, saj le tako kaže, da se otrok pravilno razvija... Ker otrok MORA iti čez to razvojno fazo. Eni prej, eni kasneje, nekateri bolj burno, nekateri manj. Bistveno pa je, da ga takrat razumemo in da ga ne zatremo. To seveda ne pomeni, da mu dovolimo prav vse, ker meje morajo biti postavljene. Kakšne pa so meje, pa je odvisno od posamezne družine. Praviš, da pri očku ni tako. Verjetno je temu tako, ker ima drugačen pristop in drugačno toleranco in tudi to je normalno. Sama že iščeš možne rešitve. Predvsem pa ti svetujem, da ne prigovarjaj otroku, da se ne sme jeziti. Ker to pomeni, da naj jezo zatira. Temu pravim sama "pometanje pod preprogo". To pa ni zdravo. Jezo moramo znati izraziti, pomemben pa je pravi NAČIN kako jo izražamo in kako jo usmerjamo. Enoletniku je vsekakor potrebno pri tem še pomagati in najboljše metode so, kot si že sama ugotovila preusmerjanje pozornosti. kar pa je lahko (tudi fizično) naporno za nas starše in to od nas terja veliko več energije. Tudi sama sem si pri prvem sinu, ko je bil star dve leti razbijala glavo, kaj hudiča delam narobe, da imam nemogočega otroka. Potem pa sem prebrala nekaj knjig (Raising your Spirited Child, Holding Time, Z otrokom lahko sodelujete, ABC odlične vzgoje, itd... ), opazovala druge otroke in njihove starše in ugotovila, da imam pravzaprav prav čudovitega sina. Bistveno je bilo to, da sem se naučila kritične situacije vnaprej predvideti in ga vnaprej opozoriti na dogodke. Pomembno je, da kadar pride do (za starše in okolico) nesprejemljivega obnašanja, da se otroku pove: "tvoje obnašanje ni primerno in sprejemljivo, prosim pomiri se, da se pogovoriva" in ne narobe: "grd si, tako groznega otroka še v življenju nisem videl/a, ti si nemogoč,...saj tako otroku jemljemo samospoštovanje in ga zatiramo". Absolutno tudi ne podpiram ignoriranja, saj le to sporoča otroku, da ni opažen, da je nezaželen in lahko je tudi nevarno. Kadar odpovedo vsi drugi ukrepi, otroka sicer ignorirajmo, a le kratek čas in v v naši družbi. Poleg tega mu vedno povejmo, da ga imamo radi, le da njegovo obnašanje po našem mnenju ni primerno. Te metode veljajo seveda za predšolske otroke. No, vsi "recepti", ki so veljali pri prvem so odpovedali pri drugi cepetavčici. Ona je začela relativno pozno, po tretjem letu, tako da smo najprej doma mislili, kako da smo super starši, da naša tamala nikoli ni trmasta. No, pa nam je tasrednja hitro pokazala zobe. Kadar se ona nekaj odloči, mora to biti TAKOJ in ZDAJ in če ni, potem renči (dobesedno), grmi, cepeta in laja. Včasih se hecamo in kadar je najhuje pravimo, da bomo dali kužka spat ven v kotlo in se hitro oglasi, da ona pa že ni kužek. Pri njej je najbolj učinkovita metoda t.i. HOLDING (Marta G. Welch - Holding Time, upam, da sem prav napisala), ko jo v napadu cepetanja zgrabim, tesno stisnem v naročje, odstranim od občinstva (v trgovini se zavlečeva v kakšno kabino za pomerjanje) stisnem k sebi v naročje in ji počasi, jasno in glasno dopovedujem, da jo imam rada toda njeno obnašanje (po mojem mnenju) ni primerno. Potem sledi poučna zgodbica "o punčki Marjetki, ki (opis trenutne situacije in možnosti rešitve, ki jih izbira sama). Ponavadi zadošča. In teh "napadov" je vedno manj... takole enkrat na dva meseca morda.... Vedno se držim načela: kar ne želiš, da naredijo tebi - ti ne delaj drugim. In to velja predvsem za zatiranje, tepež in poniževanje. Na koncu je rezultat te metode le ta, da bo otrok preden stori nesprejemljivo dejanje le tega ne bo naredil zaradi strahu pred kaznijo ne pa zaradi nesprejemljivosti dejanja samega. Torej zgoščeno, moji nasveti: - predvidevajte vnaprej in preprečite ali preusmerite - ostanite otroku v bližini (ignoranca ali izločitev lahko pripelje do poškodb in povečanja otrokove želje po pozornosti z neželjenim obnašanjem) - dotikajte se otroka, objemite ga (kljub nesprejemljivemu obnašanju) - dajte mu prostor in možnost, da izrazi svojo nemoč, jezo - povejte mu, da naj preneha, če napad jeze traja predolgo - pogovarjajte se z otrokom, v čem je problem - uporabljajte mehak, miren glas (ne vpijte in ne jezite se še vi) ko govorite otroku - poskrbite, da bo otrok jasno poznal vaša pravila (ne teči čez cesto, ne dotikaj se posode na štedilniku, ne riši po stenah,...) - med napadom otroka spomnite na pravila, ki jih imate postavljena v vaši družini - ko ste v javnosti se ne ozirajte na druge (pametnjakoviče) v okolici. Poskrbite zase in za svojega otroka, drugi ljudje niso važni. - tepež ne učinkuje ampak samo dodatno okrepi in oteži težo čustev v dani situaciji - prilagodite se situaciji - možnost ki ponavadi dobro učinkuje ne deluje vedno Kako preprečiti napade trme: - večkrat povejte svojemu otroku, kaj in kdaj dela prav (večina izpadov prihaja iz klica po pozornosti staršev, četudi negativne. Zakaj je veliko napadov trme ravno v trgovinah? Ker smo starši skoncentrirani na iskanje izdelkov, otroka pa kar pozabimo, vidimo ga da je poleg, to pa je tudi vse...) - poskusite poiskati dobre plati značaja v vašem otroku in ga spominjajte na to (npr. danes si tako prijazno pobrisal tla po kopalnici za seboj) - učite ga odgovornosti (če v ihti razmeče sobo, naj jo nato tudi pospravi. Pri tem mu pomagajte in mu ne očitajte) - če pride do izpada, naredite "zaključek" dogajanja (objemite otroka, povejte mu, kaj je delal narobe in mu dajte vedeti, da ga imate vseeno radi) - pripravite se za naslednjič - poskrbite tudi zase (napadi trme so izčpljajoči za vse - tudi za starše, privoščite si toplo kopel ali hiter sprehod skozi gozd) No, naš najmlajši je začel tudi zgodaj, pri enem letu. Sedaj, pri dveh letih smo čez najburnejše obdobje že mimo (ko se pri nekaterih šele začenja). Če mu nekaj ni uspelo za kar se je odločil, se je (previdno) zvrnil na trebuh in pocepetal z rokami in nogami in zakričal, da je šlo skozi ušesa. Vem, da je njegova jeza izvirala predvsem iz občutka nemoči, ko je želel prehitevati to, kar se je v svoji mali glavici odločil, pa motorično še ni bil dovolj spreten, ne pa iz njegovega značaja ali trmoglavosti (kakor nam drugi radi okarakterizirajo) otroka. Ker v tem ne vidim več problema - nimamo več težav. veverica

14. maj 2009 7:50

Mene pa zanima do kdaj je še čas za drugega otroka. mišika

14. maj 2009 9:34

Veverica, moja punčka je čisto okej. Lani septembra je šla pri 3 letih v vrtec, BP od prvega dneva. In rada hodi, še vedno. In ima vrstnike in se igra. na začetku je sicer opazila samo vzgojiteljici in se ubadala z njima. Otroci, vrstniki so bili zanjo pač "zdraven". In se je ukvarjala z vzgojiteljicama in komandirala je otroke. Zdaj se je navadila bolj sodelovat z njimi. Glede ne to, da se v vrtcu vzorno obnaša do skupine in otrok, da ima prijateljice, ni nobene panike. In vzgojiteljica kar gleda, ko govorim o škratih, palčkih, vilah, zmajih ipd. O tem, kaj počnemo doma. O našem domišljijeskem svetu. In glede na to, da je vzgojiteljica sama kopirala neke vzgojne metode za svojo hčerko po mojih, mislim, da naša pot ni tako napačna. Včeraj je šla z mano z zdravnici, govori kot utrgana itak, po 12 ur na dan. S sestro, zdravnico, v trgovini... Je pa karakterno precej zahtevna punčka, pravi čili ali poper, precej brihtna, odrezava, samozavestna in samostojna. Pa še kolerik je. In GOVORI kot mlinček cel dan... Tahujšo trmo smo dali čez, lani. In je bil mnogokrat problem, tudi če sem bila zdraven, tudi če si jo objel, tudi... Vse smo predelali. Ona je pa, pač bolj zahtevna. Če gremo pred blok na igrišče, se ne bo nikdar igrala z kakim otrokom. Igra se z njim, ker je on bolj "igralni" frend zanjo. In pri nas igra zgleda takole, ona je princeska, on je princ, živita v gradu (otroški tobogan s ploščadjo), branita ga pred zmajem, naredite toteme proti zlim silam, naredit ji nakit, ogrlico, prstan in zapestnico iz regrata... In potem pridem jaz z malico, pa sodelujem kot kak zmaj ipd. Midva jo pač usmerjava, da se igra z domišljijo. Da jo zna sama uporabljati. In jo pustiva, ko se sama zamoti. Potem ona v gradu kuha z listi regrata in marjeticami, pa malo vodo poliva... In ko gremo gor, nas čakajo škrati. Mi se pač veliko igramo, veliko ji beremo, veliko se pogovarjamo, pač na njeni zahtevnostni stopnji. veliiiko pogovarjamo. In zato sva midva vir informacij zanjo, pa še zaupa nama, tko da se pač obrne na naju. To sem mislila, da hodi k nama, tudi po igro. In midva imava miselne igre, polne pedagoških prijemov, zgodbice z naukom... (da ne govorim, kako to razlaganje in pripovedovanje izčrpava). : ) Je pač pedantna, (ona ima vse v nulo, čevlji od Barbik so postavljeni v vrsto doma, rok nikoli ne pozabi umiti, vedno rabi krožnik pa naj je samo topljen sirček ipd.). Njo motijo otroci, ker so umazani, pa ker se grdo obnašajo. Pa igrat se tudi ne znajo, ne v pravem pomenu. Zato se raje obrača na naju. Dokler se še bo. He, he... In čakava, da bo dovolj samostojna, da bo hodila z nama na potepanja, midva hodiva pač veliko okrog, na bus, vlak, podzemno, in otroka, toliko starega je težko vlečti s seboj. Če je kak miren aranžma še gre, pa hotel, ali apartma že gre. Samo midva sva preveč dirkalna za te variante, letos gremo sicer na miren dopust z njo. (bova potrpela v hotelu en teden, potem itak šibava v NY). Otrok ja ali pa ne je pa osebna odločitev. Tudi slučajno pa ne mislim imeti dveh, ker jih imajo vse moje kolegice, sosede, pa ker otrok rabi družbo ipd. Upam, da bo ona od nas treh dobila največ, kar bo lahko... In vem, da je naš način življenja precej preveč aktiven za več otrok. Vem, to mnogo ljudi ne razume. Resnično biti z otrokom in se ukvarjati z njim je kar naporno. In s tem ne mislim tega, da je otrok pač zdraven in se igra, pač pa igra, aktivna z njim. (kar probajte kdaj trgati zmajem kremplje, pa so to navadne smrekove iglice, zdraven pa imeti za sogovornika štiriletnika)... lidka [sonce]

14. maj 2009 9:55

Pri nas imamo kar sedem let razlike. Ne, ker bi tako želeli, tako se je pač zgodilo. Prva je že studentka, drugi bo na jesen srednješolec. Do nedavnega sta bila kot pes in mačka, stalno sta si bila v laseh, večno vreščanje in cviljenje me je včasih spravilo v obup. Odkar je hči na študiju 300 km stran od doma, in se vidita le za vikende, pa še to ne vsak vikend, sta neznansko povezana. Sploh nisem vedela, da se slišita vsak dan, da sta v stiku stalno tudi preko računalnika... Skratka, mož pravi, da ne more verjeti. Jaz pa tudi ne. In mi je prav toplo pri srcu. Sicer sta pa Tonja in Jernej. In ne, mož ni Tone... jana

14. maj 2009 11:22

anita80 je napisal/a:

Kako pa postopate v času trme? anita80

Čim bolj trmasto poskušamo tudi mi vztrajati pri svojem!

Resno - če pomislim na tista leta (tam okoli drugega, tretjega), ko je mojima magari sredi ceste šinilo v glavo "kr neki" - skratka nekaj, kar je bilo v tistem trenutku zame nesprejemljivo in se nikakor nisem strinjala z otrokom, on pa je ves jezen in razburjen poskušal z izsiljevanjem, metanjem po tleh in histeričnim tuljenjem, sem ponavadi prav fajn na glas zavpila "Stop", otroka prijela trdno za roko oz. ga dvignila v naročje in sva šla naprej. Če me le niso premagala čustva (v glavnem jeza) sem mu poskušala s čimbolj trdnim in obvladanim glasom na kratko povedati zakaj sva tu in kam greva oz. kaj bova počela in da njegovi izpadi na tem mestu nimajo kaj početi.

Saj poznaš verjetno klasične trgovinske izpade - otrok tuli in se meče po tleh, ker mu "grda mama" ne pusti iz police vzeti paketa bombonov, mati jezna in osramočena skomiga z rameni ob pomilovalnih pogledih drugih kupcev, otrok goni svojo trmo naprej in ponavadi se stvar razplete na dva načina:

1. mama popusti, otrok pa ves zaripel in šmrkav k sebi stisne prvo stvar, ki jo uspe povleči s prodaje police, scena joka se na hitro ponovi še na blagajni, ko po mra blagajničarka tisti njegov "izplen" vzeti v roke in ga obračunati, ob izhodu iz trgovine pa vidiš ubogo, od jeze rdečo mamo, ki se sprašuje "pa zakaj se ravno meni to dogaja?"

2. mama ne popusti, otroka dvigne s tal, kjub tuljenju in cepetanju zvleče njega in voziček do blagajne, prodajalki na hitro pove, da pride nakupljeno robo iskat in plačat malo kasneje, otroka "neusmiljeno" odnese iz trgovine in mu zunaj na hitro "zateži", da s takim ravnanjem v trgovini z njo ni zaželjen. Včasih se za pet minut podata na "hladilni" sprehod po parkirišču in šele ko se otrok pomiri, se vrneta v trgovino, plačata in odpeljeta nakupljeno blago.

NO, meni sta se dvakrat zgodili obe različici, potem pa me je izučilo. Nikoli več nisem šla z enim ali obema otrokoma nikamor (enako velja za razna opravila doma, ki naj bi jih skupaj počeli), ne da bi se z njima vnaprej točno dogovorila kam gremo, kaj bomo tam kupili ( če smo že pri trgovini), kaj bo lahko on vzel a polic in zlagal v voziček, kaj bom zlagala jaz itd.

Moram priznati, da je bila zame vsa ta diplomacija takrat kar naporna, obrestovalo se pa je. "Trgovinske scene" kot sem jih zgoraj opisala, so se ponovile samo dvakrat.

Vsekakor svetujem odločnost in doslednost (saj vem, da je to lažje pisati, kot početi v praksi) in ne- popuščanje izsiljevalskim solzicam. Se obrestuje.

Čim manj trme in trmice ti želim!

Mojca

14. maj 2009 11:29

lidka je napisal/a:

(kar probajte kdaj trgati zmajem kremplje, pa so to navadne smrekove iglice, zdraven pa imeti za sogovornika štiriletnika)...lidka

Lidka, jaz sem takoj ZA - ko pridete na obisk bom zlobna čarovnica z zdravilnim zvarkom (marmelado iz izabele)

Jaz sem namreč komaj čakala, da sta otroka začela govoriti, da smo se lahko šli take pravljične igrice!

Mojca

14. maj 2009 16:45

Naša trma je bila tiha in vztrajna. Povsem mirno je bilo slišati samo Ne in konec, nobenega cepetanja, metanja ob tla ali kaj podobnega. Ne in pika. Potem smo pa malo merili moči, kdo bo bolj dolgo vztrajal pri svojem, vmes smo se pogovarjali o tem, zakaj kdo pri čem vztraja in trmari, in napadi trme - pri hčeri so se začeli okoli tretjega leta, pri sinu pa sploh nismo vedeli za ta pojav - so v kratkem prenehali. Je pa zadeva terjala veliko potrpežljivosti in dobrih živcev, pa časa seveda. A tega sem si vedno vzela in se je obrestovalo. Pa tudi ignorirali smo kdaj kak manjši izpad in se je dobro izšlo, sploh ker smo se kasneje vedno pogovorili o tem. Pomembno je, da pri izpadih trme ne izgubiš živcev oziroma tega vsaj ne pokažeš. Mamamia mamamia

14. maj 2009 17:33

Prejle sem bila na vrtu, pa sem poslušala tamalo od moževe sestričine. Imela jo je pri 42-ih,sedaj pa je stara punčka 2,5 leti. Neprestano je brbljala, da sva se z možem potihem smejala srečna, da je za nama to veselje. Naši dve sta 4 leta razlike. Včasih se mi je zdelo malo preveč, čeprav so bili dnevi, ko sta bili kot ena, bili pa so tudi dnevi, ko se nista smeli niti videti. Sedaj je že bolje, ko je starejša odšla od doma zaradi študija. lili_stef

14. maj 2009 19:14

mamaF je napisal/a:

anita80 je napisal/a: Kako pa postopate v času trme? anita80 Čim bolj trmasto poskušamo tudi mi vztrajati pri svojem!   Čim manj trme in trmice ti želim! Mojca

 

Moj mali je trmaril malo po tretjem letu, smo se ravno v Lj. preselili. Velikokrat sem morala z njim v trgovino. Po parkratnem kričanju, jokanju, tuljenju in metanju se ob tla, v trgovini, seve, mi je enkrat prekipelo. Poln voziček sem pustila sredi trgovine, ga prijela za roko in rekla, tako, zdaj greva pa domov.

 

Ubožček ni prišel k sebi, čeprav se nisem nič kregala nanj, niti ko sva prišla domov. Od takrat naprej je bil mir in sem lahko šla z njim kadarkoli v trgovino.

Vanja