13. maj 2009 7:38
Lepo da ste se razpisale, sem prav vesela.... Midva sva se odločala za otroka še ko sem bila na faksu....pa ga ni in ni hotelo biti. Sem pač predvidevala, da je razlog temu, da se vidiva samo ob vikendih... potem sva začela živeti skupaj, pa še vedno ni bilo nič. Sem mislila, da je tokrat razlog preveč stresa. Saj veste, selitev od doma, iskanje službe, navajanje na nove ljudi, navade,... Pa še to, kako ravno "zadeti" ta pravi dan!? Mož je šel na preiskave in bilo je vse OK, potem sem šla še jaz. Bilo je tudi v redu, pa mi ni bilo več nič jasno.... Pa minilo je že sigurno 2 leti... potem je ginekologinja rekla da bi morala na neko operacijo (sedaj sem že pozabila kakšno). Bilo je se mi zdi 3 mesece čakanja.... in glej ga, ta zadnji teden pred pregledom oziroma operacijo (ko sva že čisto obupala)... so se začeli neki čudni simptomi Čisto navdušena letela v lekarno po test nosečnosti. Bil je negativen .... pa še enga, pa spet negativen. Saj veste, bila sem prepričana, da nekaj je, pa ni bilo nobene potrditve. Naročila sem se pri ginekologinji. In BILA NOSEČA 6 tednov Mož sploh ni verjel, sama pa tudi težko. Otrok je bil, punčka. Si predstavljate, da sem rodila v dveh urah (55 cm visoko in 4220 g težko). Bila je čisto pridna, skoz spala in jedla.... nobenega dela z njo. Včasih se poheca, da je bilo z mano več dela, malce sem bila v depresiji. Še sama ne vem zakaj. Mogoče to, ker me je zagrabila panika glede dojenja. Nisem pričakovala, da bom imela TOLIKO mleka, glede na to da nimam neke ogromne "embalaže".... kako dojiti?... so rekli na vsaki strani po 15 minut... pa je bilo to očitno preveč zame in zanjo tudi, ker je bila bolj zaspanček.... patronažna je potem rekla po 10 minut čisto dosti.... V glavnem nekako smo preživeli prve mesece, no zdaj že kar 3 leta (2006)... Vmes je bilo že večkrat želja po drugem otroku, pa je vedno kaj prišlo vmes in preprosto ni bilo časa. Nova služba in saj veste, če bi bila takoj noseča bi to pomenilo adijo. Zdaj sva se resno vrgla na "delo"... Ne vem, upam da ne bo trajalo tako dolgo. Ne bi rada rojevala po 35-em letu, zdi se mi prepozno za otroka. Kaj pa Vi mislite? Pri imenih je tako, da so njemu všeč takšna imena, kot so bila včasih, Janez, Anton, Ana, Marija. Meni pa Matevž, Jernej, Jurij, Lovrenc, Julija, Patricija, Erika.... Prvi otrok je Katarina, tukaj sva bila kr enotna. Pišete o imenih, prosim če kakšno ime res napišete. Kakšno imate mnenje tem, da je mož prisoten pri porodu. Meni ga ni uspelo prepričati. Na šoli za starše sem bila, se mi zdi, edina ki sem bila brez moža. Moram priznati, da mi je bilo dost nerodno. Ampak ga nisem silila, ker je rekel, da bi težko gledal kako se matram. Kaj logike? anita80