14. maj 2009 11:55
Darling, jaz se nisem nikoli obremenjevala s tem, kaj znajo in česa ne znajo Avstrijci, Nemci, whoever....in se pač nikoli nisem tolažila s tem, da če tega slehernik v sosednji mi državi ne zna, pa da meni potem tudi ni treba.
Mene je vedno zanimalo, česa še ne znam in kaj se lahko naučim od vsakogar, ki je v kakšnem elementu boljši od mene (in paralelno s tem si pa tudi ne pustim, da mi pametuje o kakšni temi nekdo, ki je v tisti temi definitivno v deficitu) - ta trenutek imava s cellentom usklajevanje okrog čokoladnega testa in bom z guštom probala po njegovi maniri
- in to, učiti se od nekoga, ki zna, to mi je večen izziv.
Imam tudi sama izkušnjo (podobno kot ežoj), ko me je nekoč še v osemdesetih letih v Portsmouthu ogovoril nek Britanec in me vprašal, če govorim slovensko ali hrvaško, ker da ne more čisto zadeti pogovora s kolegico, ki je bila takrat z mano... Pa izkušnjo ene gostilne kakih 15 km od Bilbaa, ko so mi Baski v trdi francoščini razlagali, kako so spremljali osamosvojitev Slovenije.... In meni so take izkušnje blazno inspirativne. Take si zapomnim.
To, kako kdaj kje kak poštni uradnik ni vedel, kje je Slovenija - te stvari me pa sloh ne težijo. Kadarkoli se mi je kaj takega zgodilo, sem v lepi angleščini rekla, da imam čas in da lahko v miru preverijo moje navedbe (in da naj izvolijo dolgi vrsti za mano pojasniti, zakaj mojo zadevo tako dolgo obdelujejo...
), pa so jo dosti hito našli na karti.
Hočem reči, če ima človek znanje, ima samozavest. Doma in v službi. V domačem kraju in kje drugje. Meni se niti v osemdestih letih (ko kaj več, kot osnovne šole nisem imela), ko smo se šli orenk socializem, ni na potovanju po tujini nikoli zgodilo, da bi me zaradi mojega "slovanstva" kdo drugorazredno-do-čefursko obravnaval (kar sem slišala, da so izkušnje mnogih). Tudi nisem nikoli imela nobenih čudnih izkušenj v krajih tipo Celovec in Trst - pa se je zgodilo, da sem v kakšnem obodjbu morala biti tam vsaj enkrat na mesec - nasprotno, imam vrsto pozitivnih izkušenj.
In si mislim, da imam vrsto dobrih izkušenj zaradi samozavesti, ki mi jo je prineslo znanje.
Če ni v glavi znanja (pridobljenega z opazovanjem življenja in z žlahtno radovdenostjo in nadgrajenega s tem, kar ti da šola), se ne da od nikoder črpati samozavesti. Še ultimativno dober izgled ne pomaga in tudi superdobra oblačila ne bodo delovala.
In preden bo na tole kdo moralistično repliciral (človek nikoli ne ve), o ljudeh iz prejšnjih časov, ki so hodili v šolo štiri leta in niso imeli možnosti za kaj več - ja, tudi med njimi je bila razlika. Tisti, ki so bili radovedni, so vedno razvijali svoje talente, ne glede na stopnjo izobrazbe, tisti, ki so bili pa leni v glavo, so pa za vse živo krivili okolico.
Tudi me je življenje naučilo, da čisto vse, kar človek kdaj sliši, mu bo nekoč prišlo silovito prav. Ne ravno takoj, čez deset let pa zanesljivo. Da ne govorim o stvareh, ki so mi pri študiju bolj smrdele kot ne, kako je fino, da jih še kar znam, pridejo strahovito prav.
In če tule še kdo (pri zdravi glavi) ne ve, katero je glavno mesto Latvije (hudiča, saj imate gugla), sram ga naj bo. Ni opravičila.
Vendelina jr.