9. apr 2009 9:58
Jaz sem pa že pred časom potegnila ročno zavoro in si vedno vzamem čas za tisto, kar me veseli. Službo imam naporno, delovni čas zelo nepredvidljiv. Kakorkoli obračam, okoli osme ure grem od doma in sem v najboljšem primeru doma okoli 17. ure, večinoma pa tudi pol ure ali uro kasneje.
Zdaj to ni problem, ker sta otroka že študenta, mož se pa tudi dobro znajde, ko me ni popoldan ni doma.
Prej, ko sta bila otroka manjša - vrtec, osnovna šola - sem imela bolj urejen delovni čas in smo bili popoldne skupaj, če sem jaz imela obveznosti pa je bil z njima mož.
Ko smo potem ugotovili, da počasi zapadamo v malce prehiter tempo, da bi znalo zmanjkati časa za kaj sproščujočega, smo, kot sem rekla, "potegnili rončno".
Ko smo prispeli domov, sta bila v prvem planu vedno otroka, vse drugo je lahko čakalo. Vedno smo si vzeli čas za prijatelje in druženje z njimi, jaz sem v družbi vedno odklopila vse skrbi in se sprostila, ne glede na to, ali smo hodili drugam ali smo se zbrali pri nas doma. Tudi doma smo veliko korat sedli skupaj kar tako, s širšo družino, popili kakšno steklenico vina, si pripravili kaj za pod zob. Z otrokoma, tudi ko sta bila srednješolca, smo čez konec tedna šli na kak izlet po Sloveniji ali občasno na kakšno krajšo pot v tujino.
Ali pa sem si doma vzela čas samo zase, da sem se sprstila na način, ki mi je najbolj ustrezal.
Skratka, nikdar nisem dovolila, da me čas povozi, da se znajdem v neki hektiki, da bi samo razmišljala, česa vse ne zmorem, kaj vse me še čaka in se spraševala, kdaj bom vse postorila. Je pač perilo nezlikano čakalo dan ali dva, čiščenje sem prestavila za kak dan, ker sem pa lahko del dela opravljala tudi doma, sem to počela, ko so vsi zaspali in sem imela mir.
Določene stvari smo opravili skupaj, mož je pomagal pri vsem, tudi tašča in mama sta priskočili na pomoč. Tako da se res ne smem pritoževati.
Naredila sem si prioritete, za katere vedno mora biti čas, in dala na stran tisto, kar lahko počaka. Je pa seveda vse v glavi, moraš biti tak tip, da ti znese, da ne razmišljaš nenehno o vsem, kar te čaka. Ker ko si enkrat v vrtincu, se je težko umiriti.
In ko vse skupaj presede, presekaš, spakiraš in si greš nekam napolnit baterije.
In, kleo, iz izkušenj ti govorim, da tvoja vprašanja niso nujno vezana samo na pomanjkanje časa. To je lahko včasih izgovor za to, da pred nečim bežimo ali smo s kakšno stvarjo nezadovoljni,a še nismo pripravljeni soočiti se z njo. Ko problem priznaš sam sebi (pogovor sam s seboj v kopalnici, pred ogledalom, da si gledaš v oči, je dobra terpaija), ga tudi začneš reševati.
Mirno torej, sprosti se v družbi, uživaj s svojimi, odmisli skrbi vsaj za nekaj ur, saj ne bodo nikamor pobegnile in ko boš sproščena in zadovoljna, jih boš tudi lažje reševala.
Mamamia
mamamia