Recept za dolg in dober zakon

oj, mene pa zanima recept za partnersko zvezo.. ker sem ugotovila, da je tu precej več mladih žen, kot sem mislila, so pa tudi starejše z dolgim zakonskim stažem - ampak v glavnem bolj ženske.. torej - me zanima, kako se kaj trudijo vaši možički, še toliko bolj pa koliko bolj se trudite ve bejbe, da vam zakon laufa.. in, kako to izgleda, ko si leta in leta skupaj in, kako vam gre..

ljubezen, pozornost, prilagajanje, krize, intima....

mislim, da je potrebno veliko truda, da se zakon ohranja in kako se soočate s tem...

jaz živim sama z otroki, partnerja imam, oče zadnjega otroka pa je umrl...

no bejbe - če ste na volji, pa se potožite, razpričajte - po želji...

pa, pa

inteligentka

20. mar 2009 12:34

midva sva skupaj od srednje sole, to je skoraj 25 let, porocena pa bova letos 17 let. Imava tud 17-letno hci.V zakonu so bili seveda tudi vzponi in padci, vendar sva vse uspesno premagala. Zadnjih 10 let se mi zdi, da je nekako se najbolj super, zaupava si v vseh pogledih, poveva si vse in tako ni nikaksnega problema, ce kdo mojega vidi s kaksno neznano zensko na pijaci ( in posledicno seveda komaj caka, da mi to lahko zaspeca - na kar pa jaz sploh ne trzam) in tudi, ce mene kdo vidi s kom, ki ne "pase" k meni. Tudi po zabavah ne hodiva vedno skupaj. Pac , ce se enemu ne da, ostane doma. Poleg tega imava vsak svoje prijatelje, s katerimi se obvezno se vedno dobiva. Zgodi se tudi, da gre on sam na kaksne dopust, jaz pa tudi. Mislm, da ne bi prezivela skupaj, ce ne bi imela toliko svobode. Pac nama ni do tega, da bi drug drugemu dihala za ovratnik in si premetavala naprej tiste najbolj nepomembne stvari v zakonu. Ma res se nimam casa ukvarjat s tem, kje moj moz prezivi tisti cas, ko pravi, da naj bi ze prisel domov, pa ga vcasih se ni. vida70

20. mar 2009 12:45

oj, še nadaljujem z vprašanjem.. ali se ne zgodi pravzaprav v zakonu in v dolgoletnem partnerstvu res to, da dva dejansko postaneta partnerja, ali še bolje nastane neka globlja prijateljska vez.. v kateri partnerja sodelujeta, včasih sta še tudi intimna, ampak bolj kot ne pač gresta skupaj skoz življenje in se počutita varnejša... če ste brali članek svetlane makarovič v zadnji oni - ona ne verjame v zakon in tam zelo dobro definira te zadeve... deloma se strinjam z njo.. je pa res varneje potovati skozi življenje v partnerski zvezi - moška in ženska dela, in obe figuri pri vzgoji otrok... vidim pa malo dobrih zakonskih zvez, in ogromno se jih razdre... ker strast mine, poželenje tudi, ostane pa neka globja naveza.. potem pa one ali oni sanjarijo o drugih, a spijo s svojimi zapuščenimi - beri zanemarjenimi partnerji... ne mi zamerit, ker tako pišem... nočem koga žalit - a meni se res ne zdi enostavno to partnerstvo... in posledično je dosti zafustriranih - beri zavoženih otrok, ker doživljajo te zavožene, nesproščene zveze... pa, pa inteligentka

20. mar 2009 13:27

Inteligentka, saj ne vem, če spadam v" kategorijo" tvojega vprašanja , ker pač nisem poročena, pa vendar.

S partnerjem sva skupaj 16 let (je to že dovolj za "dolg zakon"?) in imava dva otroka. Kljub temu, da se vedno znova zjočem ob filmu "Najini mostovi" in se za tisti dve uri neznansko poistovetim s Francesco (oh, hrepenenje po novem, razburljivem življenju), ne verjamem, da bi me v resničnem življenju karkoli (kdorkoli) toliko "prepričal/o", da bi mojega najljubšega "nezakonskega moža" zapustila.... Poleg tega, da je moj ljubimec, oče najinih otrok, moj najboljši prijatelj, imam občutek, da vedno bolj postaja del mene. Ne vem, kako bi to z besedami opisala, ampak zdi se mi, da sva z leti povezana vedno bolj.

To pa ne pomeni, da sva ves čas  skupaj ( čeprav sva skupaj ogromni, oba imava namreč tako delo, da to počneva doma). Ne, podobno, kot pri Vidi je tudi pri nas - imava svoj krog skupnih, družinskih in "preddružinskih" prijateljev, pa tudi vsak svoje prijatelje, s katerimi se druživa vsak po svoje. Zaupava si, poznava se, znava se pogovarjati, tudi jeziva se drug na drugega in včasih kuhava mulo - ampak to samo zato, ker nama je mar! Kajti, tisti, do katerega ne čutiš nič, te tudi prizadeti ne more, a ne!

V glavnem, ni recepta - živeti je treba!

Mojca

20. mar 2009 13:28

Ko sem bila to isto vprašanje enkrat zelo nepričakovano vprašana (na poslovnem sestanku) je moja sodelavka in prijateljica namesto mene odgovorila čisto enostavno: Ta dva sta pa sebe postavila na prvo mesto. In je imela prav.

Imava neizmerno spoštovanje in zaupanje drug do drugega in danes se prav tako obožujeva kot prvi dan ko sva se srečala. Ja ljubezen na prvi pogled, ki si jo (skoraj) brez besed pokaževa čisto vsak dan. In če imava konflikt, ga rešiva tako, da najdeva srednjo pot, s katero sva oba zadovoljna.

Pozabila povedat, praznovala sva že 27. obletnico... Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 20. mar 2009 14:59:14

20. mar 2009 14:00

Kako pravi stari rek:" Ljubezen gre skozi želodec". Drugače povedano, če ga lepo strežeš in mu dobro kuhaš je polno ljubezni, ta pa je glavno gonilo v življenju. Antonija antonija8

20. mar 2009 14:12

Z receptom za dober in uspešen zakon je tako kot z receptom za dober kruh - enim rata, enim se pa ponesreči (besede moje kolegice).

Loni Makaroni

20. mar 2009 14:13

Ja, Loni in če v kruh dodaš dodatke, ki so všeč obema, je kruh še slajši. Moycaa Sporočilo je spremenil(a) Moycaa dne 20. mar 2009 14:13:38

20. mar 2009 14:52

Ma kaj jaz vem. Morda bi se najbolj strinjala z Vanjo, dati sebe in svoj odnos na prvo mesto. Jaz sem ločena od lani, sporazumno. Pač, ni šlo, nekje sva zgubila stik.Je šlo lepo, brez konfliktov. Imava tudi skupno skrbništvo nad otrokom, kar pomeni, da skrbiva zanjo oba. Tako je pri meni in pri njemu in ima vzgojo obeh. Se mi je zdelo fer do otroka, da mu to omogočim... Poleg tega je pridobila še enega "foster" daddy-ja, ki ga obožuje. In moj otrok je v vsej tej situaciji, ZELO SREČEN. Vem, se mnogim hecno sliši, ampak zaenkrat je tako. Zdajšnji tip pa je nekaj čisto drugega. Zanima ga vse, veliiiko ve, tako da se ogromno pogovarjava, odkrit, kritičen, direkten. In zadeva laufa. Imava se super. In vzameva si čas zase. Ko imava, jaz zdaj pravim kar NAŠO, hčerko, ker je od nas vseh, se posvečava maximalno njej, ko sva sama, pa se razvajava. Itak samo, da sva skupaj. Pa če sva v hosti in nabirava zelišča, vseeno. Jaz mislim, da je komunikacija ključnega pomena. Malček intuicije. Pa odkritost, zaupanje. (vem, kako je bilo, ko se mi je ex kaj zlagal, kako sem se počutila, ko se samo oddaljuješ od osebe). He, he. Prejšnjemu sem kuhala, prala, vzgajala otroka, delala sladice, ga imela rada, skrbela za stike s kolegi itd,. Vmes gradila hišo, on je bil veliiiko službeno odsoten. In je prišel domov, pojedel, mene in tamale skoraj videl ni. Zvečer je bil na compu. Vsak dan. Ali gledal TV. Temu zdaj delam isto, kuham, perem, delam posladke, ga imam rada. In on je za to hvaležen. In on to VIDI in se tega ZAVEDA. Otroka vzgaja, kot bi bil njegov in ga lahko pustim njemu v varstvo, če moram kam skočit. Zaupam mu. In sedaj je približno tako, kot sem si želela... Aja, poročena sem bila 4 leta, skupaj z njim sem bila 7, sedaj sem v 2. letu veze s tem mojim novim... lidka [sonce] Sporočilo je spremenil(a) lidka dne 20. mar 2009 14:53:32

20. mar 2009 14:59

Pravkar sem naredila eno pozornost... mož je sede zadremal, sem mu dvignila noge na kavč in ga pokrila z deko. Odprl je samo en uč, me nežno pogledal in nadaljeval zzzzz..... Pozdravček!

20. mar 2009 15:13

dragička je napisal/a:

Pravkar sem naredila eno pozornost... mož je sede zadremal, sem mu dvignila noge na kavč in ga pokrila z deko. Odprl je samo en uč, me nežno pogledal in nadaljeval zzzzz.....Pozdravček!

Evo, recept po mojem okusu! (oz. okusu mojega :) )

Atina