16. mar 2009 14:46
Visoka pesem ima moški in ženski del.
Sicer pa so ljubezenske pesmi, posvečene ženski, posledica prevladujoče viteške poezije. Časi, ko se je v trinajstem, štirinajstem stoletju občudovalo žensko takole od daleč in se umiralo zanjo, so scier minili, duh tega je pa ostal. Pa tudi tista ženska želja, da bi nekdo (recimo pesnik) zanjo naredil nekaj silnega in nepresežnega (ker od tistega konkretnega dedca poleg nje kaj tako sublimnega ne gre pričakovati
). In ta tradicija v kombinaciji z žensko željo generirata ljubezenske pesmi še danes.
Potem je malo kodirana in sublimna poezija s homoerotično noto. Pri obeh spolih.
In potem je, vsaj za moj okus, malo deficita na ženski poeziji za moškega. Namreč, vsaka najbolj profana smrtnica se vsaj enkrat v življenju znajde v poziciji, ko "moškega svojega življenja" postavi v središče svojega vesolja, se zanj razdaja do amena in nazaj (in jo je pri tem sila težko ustaviti)...ko bi pa morala ubesediti svoja čustva, pa zablokira, pa malo ji je nerodno.Tudi pesnice so na tem teritoriju rahlo šibke in se očitno ustrašijo same sebe, ko je treba spraviti ljubezen v besede. Ko pa so srečne in zaljubljene, pa pišejo tak kič, ki ga format šlagerja še prenese, kaj več pa ne. Verzi v stilu: če jutri umrem mi ni mar/ker dnevi s tabo so bili najboljši.... in če to odrecitira/odpoje kaka poznodvajsetletnica, dobim jaz eno obupno sladkoben občutek, si mislim, hej, punca, si še mlada, a ni brez smisla se že poslavljati od življenja in celotno kvaliteto življenja enačiti z enim moškim?
No, sama sem z guštom prebrala Lainščka. Pa včasih je imela tudi gospa Elza Budau dobre trenutke in je napisala nekaj zelo lepih verzov (v fenomenalni interpretaciji Ditke Haberl) - njena proza me pa ni posebej potegnila.
Sicer pa sama pišem ljubezenska pisma. Spadajo med moje intimne zaklade, ki jih delim z ljubljeno osebo.
Vendelina jr.