13. mar 2009 15:17
Lisička, mene veseli, da sta otroka uspela. Me veseli za vsakogar, ki z voljo in disicplino nekaj doseže, če mu pa talent pomaga, da uspe, pa še toliko bolje.
Moj post se ni referiral na nobenega konkretnegane na tem forumu ne širše, ki je ali pa ni dobil te štipendije.
Se je pa referiral na pristop k stvarem, ki je na naših prostorih tako obupno opazen in se kaže v naslednjem: Če kdo drug uspe (skratka, nedko, ki ni naš, ne naši se vedno najbolj trudijo) uspe je imel bodisi srečo ali pa veze in poznanstva. Če se je treba na kakšnem tekmovanju v čemerkoli soočiti s konkurenco ima konkurenca vedno boljše pogoje in boljšo infrastrukturo in ne vem, kaj še vse, mi smo pa "mali in ubogi".
To se najbolj koncentrirano kaže v kakšnem športnem temkovanju, ko kakšen tekmovalec reče: dal/a bom vse od sebe, z rezultatom se pa ne obremenjuj saj tako nima kaj izgubiti.....Halo, s takim odnosim si ŽE izgubil/a, preden se je tekma sploh začela.
Tak pristop, ki se resda najbolj opazi pri športu, je žal, odraz naše kulture. Če je kultura nek sistem prevladujočih vrednot kolektiva, se na individualni ravni to kaže v posameznikovem mentalnem sklopu, ki mu na nek način "ne dovoli zmagati". Ker je pač tako, da to, če je nekdo "priden in discipliniran", v življenju ne zadošča. Moraš tudi verjeti, da si zmagovalec in da se zmaguje z vztrajnostjo in disciplino. Če v mentalnem sklopu : disciplina-vztrajnost-zmaga manjka katerikoli element, nastane dizaster. Pridni in vztrajni se brez vere, da so zmagovalce z leti spremenijo v pridne neopazne in neizpolnjene mravljice, zmagovalci brez discipline in vztrajnosti pa se slejkoprej znajdejo na listi stečajev ali pa v črni kroniki.
Hočem reči, če nekdo, ki je talentiran, discipliniran, vztrajen...ni dobil štipendije, je najbolj pametno, da iz tega izvede nek sklep (v smislu, kaj ga ta izkušnja lahko nauči, da se drugič kaj takega ne bo več zgodilo). Ker, enkrat človek ne dobi štipendije, kdaj drugič pa morda ne bo dobil kakšne sanjske službe, za katere ima vse kvalifikacije. Pa tudi, če bo imel sanjsko službo, enkrat se bo zanesljivo zgodilo, da ga tam ne bodo ravno razumeli in podprli in se bo treba s tem soočiti. Pa marsikaj je v življenju, za kar mislimo, da nam pripada, pa se pokaže, da ni tako samoumevno.
Govorim na temelju izkušenj: sama SEM dobila štipendijo za študij v tujini (bilo še v prejšnji državi, tista univerza je bila pripravljena vzeti 3 študente iz juge) pa so mene in še dva sošolca obvestili, da so nas zamenjali z drugimi 3 študenti iz juge, tremi puncami iz Beograda...In smo pač po štirinajstih dneh besnenja nekako ugotovili, da bomo pač drugače nadaljevali svojo karierno pot, ker ni, da bi se človek jokal zaradi vrča, ki je že razbit (mlad človek si te stvari lažje dopove, kot si jih dopovedo njihovi starši). Pa tudi kasneje ni šlo vse kot po maslu. Sem konkurirala za razne atraktivne službe, pa me niso sprejeli, pa tudi nekajkrat sem slišala, da imam previsoko izobrazbo in kaj-vem-kaj-še-vse...pa sem na lastni izkušnji videla, da če bom premlevala take in drugačne izgovore, bom nazadovala, namesto, da bi napredovala....in sem s takim premlevanjem zelo hitro prenehala.
Toliko, da me totalno ne odnese izven teme.
Po mojem je tudi zavrnitev štipendije koristna - ker je pač suhi trening za to, kako se bo človek soočal s situacijami, ko nečesa ne dobi, sedaj in v prihodnje.
Tista o vezah in poznanstvih je pa totalno neseksi.
Zmagoavlce itak VSI poznajo.
Vendelina jr.