Spanje mojega kmalu 3-ega sina

12. avg 2009 7:32

Pozdravljene,mi imamo 3 otročke,8'2'1 leto........moram potrkati,da z nikomer nimamo problemov z spanjem,pri nas je problem kako zaspati.Enoletnica zaspi brez problema okrog 21 ure,dvoletnik pa se upira na vse pretege,preden zaspi mine ena ura ,na začetku se pogovarja sam s sabo,nato poje,potem kliče ,da bi šel ven iz postelje,potem kliče enoletnico,preden zaspi pa se na vso moč dere.K sreči naša enoletnica zelo trdno spi,da je dretje ne moti.Mislim,da če gre dvoletnik spat do 22 ure,da je to v redu.Našemu dvoletniku pa je izgleda to še prekmalu,res pa je da čez dan spi po 3 ure.Osemletnica pa ima ustvarjalno žilico ravno po 21,tolk stvari ima za nardit,da bi šla spat,če je nebi priganjal,kar po polnoči.Problemi nastanejo ko treba v šolo,ko presliši budilko in bi spala po mojem kar do desetih.Mala dva pa se zbujata med 8 in 9. RESICA

12. avg 2009 11:14

Hvala vam. Kako ste prijazni, ker mi pomagate z vašimi nasveti. Eva je drugače čez dan povsem "normalna" - brez strahu. Bom pa vsekakor upoštevala vaše nasvete. Evanika evanika

12. avg 2009 13:15

Jaz pa z veseljem in olajšanjem sporočam, da smo končno začeli spat celo noč zdaj, ko je mali dopolnil 2 leti. Pred tem se pa skoraj 3 leta nisem naspala- še od prvega in zaradi nosečnosti. Skoraj 3 leta nisem niti eno noč spala več kot 3 ure v kosu, pa je to bil že luksuz. Precej nam je pomagala knjiga Otroško spanje- brez joka v sanje, vendar je bila pri večjem neprimerno bolj učinkovita, kot pri drugem. In tudi pri nas je bilo tako, da smo nehali komplicirat, sva šla pač izmenično vsak eno noč po 4-5x k malemu in ga potolažila in čakala, da pač mine. Noben otrok se ne zbuja tako pogosto, ko malo zraste, ne glede na vse metode in ukrepe, ki jih izvajamo. In zdaj smo dočakali blažene čase- ne le, da spi celo noč, ampak se celo zjutraj še nekaj časa sam s sabo (ali pa z večjim, če že bedi) pogovarja, potem pa pride k nama.

 Ni pa nikoli hotel spati zraven naju, čeprav so bili časi, ko sva si z možem na smrt utrujena to oba močno želela.

čoko

12. avg 2009 14:12

MI smo se sinovega "jaz bi se pa igral sredi noči" problema učinkovito znebili v dveh dneh. Pri kakšnih šestih mesecij se je zbujal in sem vztajala po 6 do 10 x. Potem smo se vsi člani odločili, da ga bomo pustili jokat. Ko je zajokal, sem šla k njemu, mu dala malo čaja in ga položila v posteljo. Brez govorjenja. Ko se je naslednjič oglasil, sem ga ignorirala. Drl, ne jokal, se je več kot pol ure. Potem je, po mojih predvidevanjih, omagan zaspal. Seveda sem šla preverit, da je OK. Naslednjo noč se je postopek ponovil, čaj, pa malo jokanja, tretjo noč sem ga slišala samo malo zagodrnjat in od takrat na prej je bil ponoči mir.

Mnogo let po našem ukrepu smo isto tehniko videli na TV. Yeah!

Vanja

12. avg 2009 18:03

Pri mojih dveh otrocih nikoli nismo imeli preblema s spanjem. So bili časi, ko sta občasno spala v naši postelji, ko sta sredi noči prišla in se kar znašla na sredini in podobno je pa to tudi v nekaj dneh minilo.Nekoč je hčerka kar neko obdobje spala pri nama, potem pa je mož zbolel za gripo in hočeš nočeš je morala spati v svoji postelji, da se ne bi še ona kaj nalezla. Imela je tam 4-5 let. Nato pa je sama ponosno ugotovila, da ona že ni zbolela in sicer zato, ker je pridno pila pomarančni sok (prej sveže stisnjenega soka ni marala, pa tudi pomaranče ji niso bile všeč) in spala v svoji postelji. Od takrat naprej ona ni več spala na sredini, ne zato, ker ji ne paše, amak zato, ker to ni zdravo, je vedno govorila. Še sedaj po več kot 15 letih se večkrat nasmejimo, kako so otroci domiselni in kakšni izgovori jim prav pridejo. Mogoče bo kakšni mamici koristil ta nasvet, ki smo ga slišali v materinski šoli. Z otrokom se ponoči ne igramo in ne pogovarjamo. Tudi dojenčka, ki ga še preoblačimo in hranimo ponoči, ne ogovarjajmo. Vse kar delamo ponoči delajmo z neko rutino, brez besed, ne dovolimo, da nas ujame s pogledom, ne smehljajmo se mu, luči naj bodo čim bolj zastrte, svetlobe naj bo le toliko, kot jo je nujno potrebno.... Nočni čas je čas za počitek in tišino, zato se tako z otrokom tudi obnašajmo. Že zelo majhne otrok kaj kmalu ugotovi, da je naše obnašanje ob dnevni svetlobi popolnoma drugačno kot ob napol zastrti lučki in se temu tudi prilagodi. Tako so nam svetovali pred več kot 20 leti. Jaz sem s svojima dvema imela res veliko srečo, saj nisem izgubila niti ene noči spanja. Ne štejem tistih prvih mesecev, ko je treba vstati in nahraniti otroka, če le ta takoj nato zaspi, to ne šteje. Veliko prespranih noči in l.p. tedyka