Kar tako, v razmislek

27. okt 2011 10:59

Seveda zgornja zgodba o pohvali ni moja lastna zgodba, zaokrožila je po  internetu, pa sem jo želela podeliti z vami, saj je zelo poučna. Mislim, da na splošno premalo pohvalimo druge, še manj pa sebe. Nikoli se sami ne potrepljamo po rami, a je čisto lahko: dvignemo roko nad glavo, pokrčimo roko in se sami potrepljamo po nasprotni rami.

27. okt 2011 12:41

Dve modrosti, ki bi jih morali vedno nositi v mislih.  Žal jih prevečkrat zanemarjamo.

Priznam, da mi ona prva od Vanje gre veliko bolj od rok, pri tejle od mamamie bom morala pa še kar vadit in vadit in vadit  .

27. okt 2011 12:51

V eni od knjig sem pred časom našla tole modrost, ki se me je močno dotaknila :

Vzemi, kar ti srce poželi, a  se  ne pritožuj, ko bo treba plačati račun.

Ni sicer tako optimistično naravnana, kot prejšnje, je pa zelo realna. Preradi pozabljamo, da račun nikoli ne izostane.

Cila

27. okt 2011 12:56

Tudi če tole ni tvoja lasna zgodba, nič hudega, lepo, da si jo delila z nami. Lahko pa se vsi skupaj trudimo, da postanejo take zgodbe - oz. nauki, ki jih iz njih dobimo - naše lastne!

Pa lep dan vsem!

27. okt 2011 13:14

mamamia je napisal/a:

"Preden začneš soditi o meni in mojem življenju, obuj moje čevlje in pojdi po moji poti, sprehodi se po ulicah, hribih in dolinah, občuti bolečino in srečo, sprehodi se skozi leta, skozi katera sem hodil sam, padi preko vsakega kamna ob katerega sem se sam spotaknil, vstani.......vedno znova in nadaljuj po isti poti, kot to počnem jaz......in šele tedaj lahko sodiš."

mamamia

Zelo zelo lepo zapisano pa tako preprosto, da lahko razume vsako izmed nas. Nobenega filozofiranja.

Všeč mi je tudi Cilina:

Vzemi, kar ti srce poželi, a  se  ne pritožuj, ko bo treba plačati račun.

Jaz sem slišala oziroma prebrala nekaj zelo podobnega:

Vse v življenju je treba plačati, kolikor pozneje, toliko višje so obresti.

Drugače pa se po najboljših močeh trudim in držim pravila:

Ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da drugi stori tebi.

Če bi se v življenju držali le enega stavka, bi bilo življenje lepo, vsaj kar se medsebojnih odnosov tiče.

27. okt 2011 13:30

Meni je načelno in teoretično vse jasno, a kaj, ko v resnici ni tako..

Evo, se glih naše miroljubne mamemie spomnim, ko sem jo enkrat tako sprovocirala, da bi me najrajši med roge, hehe....

Tko da ja, se strinjam z vsem, kar ste napisale in napisali.

Še najbolj se strinjam s tem, da se je potrebno nonstop truditi.

Mogoče pa enkrat bo. Delamo na tem.

27. okt 2011 14:00

Gracie,

saj če se kdaj spričkamo in leti perje (ali luske ali kaj pač že) še ne pomeni, da nismo miroljubmi - ampak dolgčas pa res ne more biti. Saj veš, kako pravijo - v nebesih je boljša klima, v peklu pa boljša družba.

27. okt 2011 14:03

Sem samo milostno ponudila svoje šolnčke, a je prav, Limnol??!!

27. okt 2011 14:21

uf, jih pa imaš! Moji so bolj taki:

27. okt 2011 22:21

Naj še jaz z vami delim zgodbico, katera je močno vplivala na moje življenje.

NEKAJ POSEBNEGA

Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.

Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost.
Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to.
Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla.

Obrne se k meni in mi reče: Nikoli ne hrani ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!

.....še vedno premišljujem o teh njegovih besedah.. Spremenile so moje življenje.

Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi.

Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z užitki, ne pa preživetju. Ničesar več ne hranim.

Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim.

Fraze nekega dne in enkrat te dni so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ, sedaj.

Nisem prepričan kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi vedela, da je jutri ne bo tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.

Pravzaprav so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete.

Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim ob strani le tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan.....vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna.