Kar tako, v razmislek

30. jan 2009 9:39

Moycaa je napisal/a:

Spomnila sem se, da ko sva bila z bratom še otroka in nama je mami iz trgovine prinesla vsakemu zavojček piškotov (zato, ker sva pospravila stanovanje) in je mali rekel (dobesedno): "Najprej "požreva" tvoje, potem pa vsak svoje!" Še po 15 letih tega ne morem pozabiti! Moycaa

26. okt 2011 20:30

Spodnji zapis sem sicer v hrvaščini prebrala na enem našemu sorodnem forumu in ga nekam prilimala, potem pa si ga je nekdo nekam prilimal in ga tudi prevedel.

In se mi tale zapis zdi kar primeren, poučen, pa ga delim z vami:

"Preden začneš soditi o meni in mojem življenju, obuj moje čevlje in pojdi po moji poti, sprehodi se po ulicah, hribih in dolinah, občuti bolečino in srečo, sprehodi se skozi leta, skozi katera sem hodil sam, padi preko vsakega kamna ob katerega sem se sam spotaknil, vstani.......vedno znova in nadaljuj po isti poti, kot to počnem jaz......in šele tedaj lahko sodiš."

mamamia

26. okt 2011 21:24

Všeč so mi take teme. Naj se gornji stavki,pa zgodba o piškotih dotakne čim več ljudi.

27. okt 2011 3:46

Na FB so me danes spomnili na tole. Je v angleščini, a vseeno:

Apologizing does not always mean that you are wrong and the other peson is right. It just means you value your relationship more than your ego.

27. okt 2011 7:50

mamamia

Lepo-napiši še kaj takšnega.

Žal, pa so med nami tudi ljudje samovšečni,brezobzirni,...ki imajo kamen namesto srca in te misli jim ne pridejo do živega.Poznam nekaj takšnih.

27. okt 2011 8:00

Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi tri letni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: "Lan je kakal na stranišču!" in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: "Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!"In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja "Lan je veliki!", nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.

Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: "Nikoli več!"Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu - najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: "Nikoli več!""Kaj nikoli več?" vprašava oba, skoraj hkrati."Nikoli več fizike," odgovori. "Danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike.", pojasni razlog svojega veselja."In koliko si pisal?", sva spet z ženo uigran par."Tri!'', odgovori s še vedno veselim glasom."Samo trojko si dobil, pa si že vesel," pokomentiram, soproga pa doda: "V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!"Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: "Vama pač nikoli nič ni prav." in se zapre v svojo sobo in sam vase.

Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila.Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in samozavest pa sva spremenila v negotovost, jezo in žalost.Zakaj?To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi Lanu rekla:"Končno uporabljaš stranišče, tako kot vsi drugi, in to je nekaj povsem normalnega. Fant tvoje starosti bi že lahko sam očistil straniščno školjko in si sam obrisal rit! "Kaj če bi Leu rekla: "Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju - vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo. Naslednje leto se boš rešil še kemije in na fakulteti boš študiral to, kar te veseli."Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri Lanu videla, kaj je naredil, pri Leu pa sva videla, česa ni naredil. Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite:Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.

 Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje. Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz! In če mi kdo drug reče: »Bravo, Ivan!« se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.

Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: »Bravo jaz! Rad/a se imam!«

27. okt 2011 8:25

Sweetie

27. okt 2011 9:48

Sweetie, odlično.

27. okt 2011 10:00

Prav včeraj,mi je hči povedala,da je pisala trojko."Joj"sem rekla "bravo,lepa ocena." "Enajst jih je pisalo enko."

"Ja,pol si pa ful dobra"sem ji rekla.

Moram povedati,da mi hči ne pove preveč, kakšne ocene ima,kajti njeno mišljenje je,da se uči zase in ne zame.To je za mojo mamo nesprejemljivo in se s tem ne strinja...

In zanimivo .Vprvem letniku mi je najprej povedala za enko in moji komentarji so bili,da se verjetno ni učila ali ni razumela razlage.In kaj mi je rekla:"Mama,kakšna mama si ti?Druge mame kričijo za cvek,ti pa ne.Sošolke tudi ven ne smejo."To je bila zame velika pohvala.

Je prišel drugi letnik-komaj na polovici šolskega leta,mi je ponudila,če želim videti njene ocene(ker si jih piše v beležko).Gledala sem in pohvalila koliko štiric in petic ima.Pa je rekla:Pa kaj ne vidiš teh dveh cvekov?""Ja "sem rekla,"boš že popravila".Ona pa:"Ja,itak."No,v obeh letnikih je bila prav dobra.

Že kot majhno,sem se trudila,da jo pohvalim.Joj,da se spomnim.Bila je zelo živa.Nikjer je nisem smela pustiti same.Iz stajce je splezala,sva šle v trgovino,jo ni ustavil niti pas na vozičku,tako,da ,na rami nahrbtnih,notri kruh,mleko,v eni roki njo,z drugo roko sem peljala voziček,pa še pes je bil z nama,bil je ubogljiv,ustavil se je pred glavno cesto,čakal pred vrati trgovine-seveda sem mu vedno dala kakšno rezino salame.Tako,da sem kuhala z njo,vlagala z njo,na vrt sem nesla v nahrbtniku odejo,igrače,za pit,za jest-le tako sem lahko kaj imela in vložila.Aja in imela sem ogromno sadik kumar in paradižnika,vodo znosila na roke,sedaj pa,ko jo imam v vrtu se čudim sami sebi,kje sem imela toliko moči,kako sem vse to zmogla.Potem je prišla bolezen.Že takrat je bila hči samostojna-ko je mama prišla ponjo(ker sem morala v bolnišnico) se je samo čudila,kako ve katera oblačila so za doma,katera za boljše,kje so nogavice...Spomini,žalostni,veseli...Saj pride kaj vmes,pa te razžalosti,a to je del življenja.

27. okt 2011 10:32

Kako čudovito sporočilo,Sweetie,bolj bi morali tako delati,čeprav lahko rečem,da znam pohvaliti. Pohvala dela čudeže in vsak jo rad sliši,mlad ali star.