29. jan 2009 14:24
Kot je napisala Loni, tega se ne ureja pri domačem zdravniku, temveč pri za to pooblaščenih osebah. V Kamniku na Zavodu za Zdravstveno Varstvo. Saj je Loni prilepila link, kjer najdete kraj.
tulka
29. jan 2009 14:24
Kot je napisala Loni, tega se ne ureja pri domačem zdravniku, temveč pri za to pooblaščenih osebah. V Kamniku na Zavodu za Zdravstveno Varstvo. Saj je Loni prilepila link, kjer najdete kraj.
tulka
29. jan 2009 14:42
Transplantacijska medicina se zdi meni ena dalec najbolj stresnih panog v medicini, in sicer iz vsaj dveh razlogov: ker je organizem darovalca strogo tehnicno gledano pred odvzemom organov se ziv, srce bije, zile utripajo - in ne glede na to, da je dokazana klinicna smrt, mora biti harvesting organov nekaj grozovitega (sama se nisem bila nikoli prisotna). Drug razlog je, da se morajo ekipe soocati s custveno stisko in bremenom odlocitve svojcev v najbolj grozljivih trenutkih njihovega zivljenja. Take zadeve so na dolgi rok custveno izjemno korozivne, verjemite mi. Zato je modro, da se clovek v zvezi s tem odloci sam pri sebi in poda soglasje in s tem vsaj malo olajsa dogajanje in prihrani morebitno tezo odlocanja tistim, ki bodo ostali za njim. Isto velja za ureditev vseh drugih zivljenjskih pravnih aspektov, dediscin, priznanj ocetovstev, sporov in podobno - en moj prijatelj zagovarja mnenje, da bi morali v Sloveniji uvesti dan ali teden prava, tako kot obstaja teden boja proti raku, in v tem tednu bi morali v medijih opozarjati na take zadeve, vzpodbujati tiste, ki imajo imetje, naj napisejo oporoke, tiste, ki imajo nepriznano potomstvo, naj uredijo njihov pravni status, pa tudi izjave o darovalstvu organov spada v podoben kontekst. Aja, osebno sem seveda namenjena reciklazi, kar bo ostalo uporabnega...:))) lp, proxima
29. jan 2009 14:54
Jaz imam že dolgo podpisano kartico in jo imam vedno v denarnici, ki je vedno z menoj! kokos
29. jan 2009 15:13
Vsi govorite samo o darovanju organov. Mene pa zanima kako je s tem, da se cel daruješ v znanstvene namene. Če sem jaz to prav razumela je to, da te ko umreš odpeljejo in se potem študentje učijo na telesu. Res ne vem, če sem prav razumela, ampak že dolgo razmišljava oba z možem v tej smeri. Ne vem pa kam se obrnit, da to urediš. Vem pa da se da, ker sem že parkrat slišala, ko je kdo umrl, da ni bilo potem nič pogreba. Mene to bolj zanima. Ali mogoče kdo kaj ve o tem? LP gajka
29. jan 2009 15:27
Mislim, da je pravi naslov za vasa vprasanja Inštitut za anatomijo človeka Medicinske fakultete v Ljubljani, Korytkova 2, LJ. lp, proxima
29. jan 2009 16:54
O darovanju Vse najlepše!!!!!!!!!! Prijareljičin sin je pred leti nujno potreboval presaditev kostnega mozga:testiranje najbljižnjih sorodnikov,prijateljev in vseh ki so se odločili pomagati, ni obrodilo sadov.Darovalec je " prišel" iz Nemčije.Danes se prijateljičin sin veselo podi za kiklami in živi normalno.Lani je bil darovalec na obisku,všeč mu je naša Slovenija in se bo še vrnil.Mislim da je pomagal že tretjič in to uspešno.V intervjuju je dejal ,da zadovoljen , ker je nekomu pomaga,kako zadovoljna je bila njegova družina,pa se ne da opisati! jampina
29. jan 2009 18:32
gajka je napisal/a: |
Vsi govorite samo o darovanju organov. Mene pa zanima kako je s tem, da se cel daruješ v znanstvene namene. Če sem jaz to prav razumela je to, da te ko umreš odpeljejo in se potem študentje učijo na telesu. Res ne vem, če sem prav razumela, ampak že dolgo razmišljava oba z možem v tej smeri. Ne vem pa kam se obrnit, da to urediš. Vem pa da se da, ker sem že parkrat slišala, ko je kdo umrl, da ni bilo potem nič pogreba. Mene to bolj zanima. Ali mogoče kdo kaj ve o tem? LP gajka |
To je tudi moja ideja in se z mojimi doma resno pogovarjam o tem. Mamamia
mamamia
29. jan 2009 18:37
Hvala vsem ki ste se odzvali na to temo....Prav presenečena sem bila,sem že sama darovalka organov po svoji smrti ter sem si želela videti koliko vas je takih in kaj si mislite o tem.Moje hčerke i sin sta ponosna na to moje dejanje......ostali člani družine sorodniki skeptični in me niso podprli pri teh odločitvi nikako.Sem ponosna da sem darovalka in da bom po svoji smrti lahko podarila življenje nekomu,to me ispolnjuje. selvi
29. jan 2009 18:51
Vanja, upam, da imata v planu tudi tisto prej - kar je Meryl počela z Eastwoodom, ko moža ni bilo doma mamaF - Mojca
29. jan 2009 18:53
Še informacija za tiste ki ne vedo kam po informacijo in kje urediti zadevo.Sama sem se oglasila v naši bolnišnici na tranfuzijološkem odelku,v vsaki bolnišnici je po eden koordinator za prostovoljno darovanje organov.V pol ure sem imela vse urejeno,občutek je neopisiv.Kot je marsikatera napisala podatki so strogo in varno shranjeni v kartico in samo po naši smrti lahko v to pogleda koordinator za darovanje organov,niti osebni zdravnik to ne more.Do vzema organov pride šele po ugotovljeni smrti,drugače pa ne.Uredijo te da se niti ne opazi da so kaj iz tebe vzeli,ter te dostojno predajo družini.Rešimo nekomu življenje po svoji smrti...Hvala še enkrat vsem vesela sem da vas je še in upam da nas bo še več.Pnosna sem nase na Vas tudi.....Objemček vsem.LP. selviKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | johana |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Metuljčki s špinačo in paradižnikovo omako
Dušeno rdeče zelje