Darovalec organov

29. jan 2009 10:40

Loni je napisal/a:

Sem že od vsega začetka, ko so začeli podatke shranjevati na kartico zdr. zavarovanja, prej sem imela pa tisto papirnato v denarnici.Loni Makaroni

Jaz isto.

Se strinjam z Ursulo-Ce, da se pri nas premalo govori in obvešča, da lahko darujemo organe po smrti.

saša

29. jan 2009 10:50

Kje si pa zrihtaš to, da postaneš darovalec? Tudi jaz že dve leti samo govorim, da bi bilo fino... tigris

29. jan 2009 10:54

Sem krvodajalec (razen ko zaradi občasnih zdravljenj ne morem darovati krvi), pa tudi izjavo glede darovanja organov imam urejeno, in tudi moji domači vedo, da lahko zdravniki po moji smrti uporabijo vse, kar lahko koristi. Tudi kožo mi lahko olupijo, sem poudarila (ker tudi kožo lahko snamejo, če morda kdo ne ve).

 

Drži pa, da poznam nekaj ljudi, ki ne želijo darovati organov, in vem za dva primera, ko svojci niso dovolili, da bi umrlemu vzeli organe, ki so povsem ustrezali nekomu, ki je čakali. Spoštujem odločitev vsakega posameznika, tudi takšno, da ne daruje, čeprav tega ne odobravam. Me pa zanima, zakaj nekdo ne želi darovati svojih organov oziroma zakaj svojci ne dovolijo, da bi  organe umrlega presadili nekomu, ki mu to lahko reši življenje ali mu ga vsaj zelo olajša. Osebno poznam tudi zdravnika, ki ne želi darovati svojih organov, a ni želel povedati, zakaj. Kot pravim, zanima me razlog za takšno razmišljanje.

 

Ko smo že pri tej temi: ste morda gledali film, posnet po resničnem dogodku, ko je en ameriški par na potovanju po Italiji izgubil sina, otrok je umr, in so potem sedmim ljudem presadili fantove organe ter jim tako ponovno zagotovili dostojno življenje?

 

Mamamia

 

 

mamamia

29. jan 2009 11:49

Posmrtno darovanje organov itak ni problem.

Ampak, kot sem razumela mora biti darovalec organov za presaditev klinično še živ - ali pa se motim?? Tu se pa ljudje že bojijo zlorab. Verjeti ali ne verjeti zdravnikom, da dotičnemu res ni več pomoči ni tako enostavno.

Cila

29. jan 2009 11:54

mamamia je napisal/a:

Ko smo že pri tej temi: ste morda gledali film, posnet po resničnem dogodku, ko je en ameriški par na potovanju po Italiji izgubil sina, otrok je umr, in so potem sedmim ljudem presadili fantove organe ter jim tako ponovno zagotovili dostojno življenje?   Mamamia mamamia

Ja, se spomnim, sicer nisem ćisto prepričana ali sem brala knjigo (a je morda naslov nekaj takega kot "Nicholasova želja/prošnja") ali gledala film. Deček naj bi bil naključna žrtev strelca v Italiji - je nekako tako, a ne? mamaF - Mojca

29. jan 2009 12:32

Takoj na začetku naj povem, da sem tudi jaz za to, da se mi po smrti odstrani vse kar je še uporabno. Izjave nisem podpisala, moji bližnji pa so s tem seznanjeni. Računam namreč na to, da bodo moje bližnje zdravniki vprašali, če sem želela darovati organe in bodo seveda postopali po mojih željah.

In zdaj vprašanje: zakaj (še) nisem podpisala?

Zelo težko razložim, da ne bi izpadlo preveč paranoično, puhlo, nerazgledano ali celo butasto...

Torej: najbolj me skrbijo evidence darovalcev organov, za katere nikoli ni bilo čisto točno povedano, kje se nahajajo. Predvidevam, da so v (računalniški) bazi podatkov, do katere imajo dostop zdravstveni delavci (logično). Nikoli ni bilo povedano ali je opredeljeno: kdo lahko vpoglejuje v te evidence in kdaj.

Vem, zdaj boste rekli, da obstaja Zakon o varovanju osebnih podatkov, pa vendarle. Toliko kiksov je bilo na to temo že narejenih (izgubljene kartoteke ob avtocesti, prižgani računalniki medicinskega osebja, ki je pravkar pregledovalo osebne podatke in vpogled kar pustilo na zaslonu,...), da težko verjamem, da se na tem področju ne bi dogajali.

In, če smo ravno pri filmih: tudi jaz sem gledala enega in zgodba je "šla" nekako takole: enemu moškemu je umiral njegov bližnji, za preživetje je potreboval organ (ne spomnim se več katerega), ta moški je vdrl v medicinski računalniški sistem, izpisal morebitne ustrezne darovalce in jih šel "iskat"...

O.K., verjetno bo kdo rekel: "Butasto" ali pa "Fikcija!" ali pa "Ne verjemi vsemu kar vidiš na TV" ali pa XYZ.

Ampak, dokler obstaja vsaj majhna možnost, da se kaj takšnega zgodi, se ne pustim vpisati na seznam.

Svojci pa vedo, kaj narediti, če pride do tega.

 

29. jan 2009 12:37

Tudi jaz sem krvodjalka,razmišljam pa tudi o darovanju kostnega mozga.Imam kartonček v denarnici za darovanje organov.Nisem pa vedela,da urediš to pri splošnem zdravniku.Bom uredila drugi teden,ker sem naročena.Nimam nikaršnih pomislekov glede darovanja organov-vse kar je uporabno.Sem pa pred kratkim prepričala partnerja in njegovo hčerko,da gremo naslednjič skupaj na krvodajalsko.(nista še nikoli darovala). jancijak

29. jan 2009 13:04

Niti tvoj osebni zdravnik ne more razbrati s tvoje kartice zdr. zavarovanja, ali si darovalec organov ali nisi, ta baza se vodi čisto ločeno od vseh ostalih evidenc na kartici, pristop do nje je mogoč samo s posebno kartico in posebnim programom. Na začetku je bilo veliko panike zaradi morebitne zlorabe podatkov, pa je bilo vse skupaj temeljito pripravljeno in predstavljeno.

Tega ne moreš narediti pri svojem izbranem zdravniku.O tem, kje se lahko prijaviš, piše vse tu, pa še malo morje drugih koristnih zadev:

http://www.slovenija-transplant.si/index.php?id=11

 

Loni Makaroni

29. jan 2009 13:44

mamaF je napisal/a:

mamamia je napisal/a: Ko smo že pri tej temi: ste morda gledali film, posnet po resničnem dogodku, ko je en ameriški par na potovanju po Italiji izgubil sina, otrok je umr, in so potem sedmim ljudem presadili fantove organe ter jim tako ponovno zagotovili dostojno življenje?     Mamamiamamamia Ja, se spomnim, sicer nisem ćisto prepričana ali sem brala knjigo (a je morda naslov nekaj takega kot "Nicholasova želja/prošnja") ali gledala film. Deček naj bi bil naključna žrtev strelca v Italiji - je nekako tako, a ne?mamaF - Mojca

 

Ja, mamaF, nekako tako je šlo.

 

Glede organov in klinične smrti je pa tako: za ene organe je res pomemben čas, a so te stvari tako strogo urejene, da se jaz ne bojim, da bi kdo pospešil moj odhod s sveta, ker bi pač nekdo čakal na kak moj organ. Za nekatere organe pa čas ni tako pomemben, za kožo na primer.

 

Kakorkoli, ko umrem, mi je vseeno, kaj počno z mojim telesom in koliko ga bo šlo v grob. Me pa že za življenja veseli  misel, da pa kak moj del komu lahko pomaga, pa magari pogačica v kolenu.

 

Mamamia

mamamia

29. jan 2009 13:52

Nicholas Green je bil ta fantič...

http://www.nicholasgreen.org/reg_message.html

Loni Makaroni