19. jan 2009 22:51
V dolgih letih dela na socialnem področju sem sem pridobila nekaj izkušenj. Osnova je ta, da nikoli ni mogoče popolnoma razumeti kjudi v stiski, zlasti pa v revščini, če ni tvoja. Vsi jo doživljamo drugače.
Slovenija je po Ustavi socilana država, v času krize in recesije pa se ukvarja predvsem z vprašanjem, kako naj zaščiti kapital zasebnikov in ne, kako naj zaščiti dostojanstvo delavcev, ki pošteno delajo.
V tej zgodbi me boli najbolj dejstvo, da je Princeska zaposlena, vendar plačilo za njeno delo ne zagotavlja njenega osebnega dostojanstva in z denarjem ne more preživeti niti malega sina. Boji se prihodnosti, ki je res zaskrbljujoča.
Ne išče oblačil in obutve ( do tega je najlažje priti, sicer bi to tudi napisala), zato me čudi, da se angažirate v tej smeri. Napisala je, da je sina sram ponošene obutve, ki bi mu z veseljem podarili. Pri najboljši volji ne razumem, kako ste lahko tako odreagirali.
Večina komentarjev torej ni videla od blizu pomanjkanja in revščine, ker jo ti ljudje tudi skrivajo. Revščina ni odraz pomankljive izobrazbe, saj je cca 35% delavcev, vključno z srednješolci, uvrščeni v tako plačno skupino, da dosežejo z dodatki minimalno plačo.
Ta država je uradno deklerirala, da za minimalno preživetje odrasli osebi zadostuje 213 €, otroku od 0 do 26 leta pa 63 €. Če izpolnjuješ ta cenzus, ti država ne da niti ficka več.
Ko se včasih sprašujem, kdo so ljudje, ki sprejemajo popolnoma neživljenjske odločitve, mi od gornjih odgovorih pride na misel, da i ne razumejo vprašanja, ponujajo popolnoma zgrešene in neuporabe rešitve tipa pomoč države za brezposelne, ali pa so se resnično rodili z zlato žlico v ustih in še danes živijo z njo, nasveti pa so praktično neporabni.
Meni se zdijo razmere na področju socialne politike te države grozljive, postavljene nestrokovno, zadaj je množica nesposobnih izvajalcev in predvsem pomanjkljivega nadzora. Kaj delajo ekonomisti, ki izračunavajo finančne učinke. Vem, o čem govorim, saj sem sama iskala rešitve za ljudi, ki sami niso našli izhoda. In ki jih je bilo neznansko sram, da morajo nekoga nekaj prositi, čeprav so si pošteno zaslužili pokojnino, čeprav pošteno delajo po najboljših močeh, čeprav bi radi delali, pa dela ne dobijo.
Vlada se na vse kriplje trudi, da bi "obdarila" podjetja, da bi obdržali delovna mesta tudi v podjetjih, ki so tik pred sprejemom odpustili praktično vse delavce, zaposlenih za določen čas, z veliko ažurnostjo predložili v podpis Ankese k Pogodbi o zaposlitvi, s katerimi se mizerne plače znižajo za 10%, ko pa je bil čas za delitev dobička, pa delavci niso dobili niti drobtinice.
Zadnji biser naše zakonodaje je istočasen podpis Ankesa za skrajšani tednik in hkratno nalaganje dela v nadurah, torej tudi ob sobotah, z zahtevami za izpolnitev norme z bistveno zmanjšanim številom delavcev. Nadure seveda ne bodo plačane, ker bodo nekaka rezerva ( seveda je v nasprotju z zakonom ). Nekdo, ki nima pojma, ali pa ga ima preveč, je pozabil v predpis vključiti določilo, da je prepovedano delavcem, za katere trdijo, da nimajo delo za 40 urni delavnik, nalagati delo v nadurah, razen v izjemnih primerih ( naravna nesreča, kvarjenje materiala), ne pa zaradi dodatnih ekonomskih koristi kapitala.
Koliko časa bo država potrebovala, da bo spoznala past ?
In to je tisto, kar je ponižujoče za Princesko: delati več in bolje za manj denarja, da bo lastnik imel večji kapital, njen sin pa še bolj obrabljeno obutev.
F r i n a
petardica 
