Obljube, obljube..

11. jan 2009 16:53

Večina razlaga,da se mora človek sam odločiti za zdravljenje.To je veljalo nekdaj.Tudi to,kar je napisala fresh,je bilo najbolj "moderno" pred desetimi leti.(saj zasnovano je bilo to dobro,fresh) Zasvojenec(karkoli je njegova droga),se ne more odločiti sam,ni sposoben.Tu je največji problem.Zato tudi ni uspeha,ker se zanj odloča žena,mož,otroci,starši........Ker,če se odloči v stanju omamljenosti,to ni trezna odločitev.Če se odloči v stanju,ko ni škodljivih substanc v njegovem telesu, pa je zelo mala verjetnost,da bo vztrajal.Ker on ali ona"lahko preneha,kadar hoče".Je pa seveda še vedno dosti dr.ki še vedno vztajno širijo že davno zastarele in slabe metode. Ni potrebno več nekih posebnih čudežev.Tisti,ki živi z tako osebo,mora vedeti,kaj hoče.Vztrajati,biti z njim ali se umakniti ali vreči na cesto pijanca.Res je v takih situacijah suicidalnost zelo prosotna pri vseh udeleženih in potrebujejo le podporo in posluh ,nikakor nasvetov in namigov. Vem,da ni lahko,niti malo enostavno.Je pa skoraj zagotovo edina rešitev.Vse ostale številke o velikem številu uspešno zdravljenih itd je sam blef in izguba časa ter veliko denarja. sara_k

11. jan 2009 17:26

ja težko je živeti s tako osebo ki pije. najhuje je ko si noče priznati da je alkoholik.ko mu omeniš zdravljenje zatrdi da ga ne potrebuje in da ni alkoholik in da lahko neha piti, in tako zdrži kakšen tedn potem pa je spet na isti poti. na zdravljenje pa ga ne moreš prisliti (kar se mi zdi nahuje) saj en alkoholik si bo zelo težko priznal, da pije. oni živijo v svojem svetu in jim ni mar za družino.ko je pijan se krega in vse možno, ko se pa strezni pa se prilizuje. na zdravljenje pa noče tudi zaradi drugih, ker si misli kaj bi drugi rekli in podobno, ne zaveda se pa s tem uničuje življenje ženi in posebej nedolžnim otrokom. obljub je pa seveda na tisoče vendar samo prazne.:(sovražim take ljudi. žabica21 Sporočilo je spremenil(a) žabica21 dne 11. jan 2009 17:28:23

11. jan 2009 18:32

Ja, res, pri nas je alkoholizem šport, ritual, navada, ki je tako splošno sprejeta, da si pravi čudak, če jasno in glasno poveš, da ne misliš biti v družbi pijanih ljudi, prijatelji gor ali dol. Sem že jasno in definitivno postavila ultimat. In to, ko sem ga prvič videla pijanega. Potem pa opazila priročno oskrbo s šnopcem kar v pollitrskih flaškah od vode, v avtu, v dnevni, kuhinji. Prav nesramno se mi zdi, da se ti ga nekdo pred očmi napije in potem misli, da ga bom gledala in poslušala. In da bom po streznitvi se poslušala pojasnila, razlage. Nič me bolj ne razkuri kot to. Tu pa ne popuščam. Amen. angela33

11. jan 2009 19:30

Kot prvo - problema ne moreš reševati sama. V službi smo imeli alkoholika in ko smo ga poslali na zdravljenje, sem morala na razgovor z zdravnico. Vprašala me je, kaj smo naredili do tedaj za tega alkoholika. Povedala sem o razgovorih, ponujanju pomoči, reševanju nekaterih osebnih problemov (ki naj bi bili razlog pitju)... Na koncu me je zdravnica vprašala, če sem psihiater. Kajti - če nisem, sem počela stvari, za katere absolutno nisem bila usposobljena. Kot direktor naj bi skrbela za uspešno poslovanje firme, kamor psihoanaliza alkoholikov ne paše. Prvi hip se mi je to zdelo grozno, a ko razmisliš... Alkoholika je treba postaviti "na tla" in zahtevati da sam reši problem. Če se za to res odloči in če je družini in partnerju sploh še kaj do tega, naj mu pomaga. In to je to. Kot mora podjetje postaviti ultimat - zdravljenje ali odpust, mora tudi družina postaviti svoj ultimat. Partnerjevo življenje in življenje otrok je preveč vredno, da bi ga valjali po blatu zaradi nekoga drugega. Lisa

11. jan 2009 19:42

Sara, nihče, ampak čisto nihče, se ne more odločiti namesto osebe, ki zlorablja neko substanco! Vsak je v prvi vrsti odgovoren za svoje življenje in če so posredi še otroci, potem je pametna odločitev ob pravi podpori (strokovna) še kako pomembna. Govora ni samo o vzorcih, temveč tudi o dednih predispozicijah, ki jih stroka tudi vedno bolj izpostavlja. In pravila preventivna vzgoja brez tabuiziranja, laganja ali pometanja pod preprogo je na tem mestu še kako pomembna. fresh

11. jan 2009 19:45

žabica21 je napisal/a:

ja težko je živeti s tako osebo ki pije. najhuje je ko si noče priznati da je alkoholik.ko mu omeniš zdravljenje zatrdi da ga ne potrebuje in da ni alkoholik in da lahko neha piti, in tako zdrži kakšen tedn potem pa je spet na isti poti. na zdravljenje pa ga ne moreš prisliti (kar se mi zdi nahuje) saj en alkoholik si bo zelo težko priznal, da pije. oni živijo v svojem svetu in jim ni mar za družino.ko je pijan se krega in vse možno, ko se pa strezni pa se prilizuje. na zdravljenje pa noče tudi zaradi drugih, ker si misli kaj bi drugi rekli in podobno, ne zaveda se pa s tem uničuje življenje ženi in posebej nedolžnim otrokom. obljub je pa seveda na tisoče vendar samo prazne.:(sovražim take ljudi. žabica21

Kot bi opisala naše stanje doma. In res je tako: v današnji družbi je slabše biti ozdravljen alkoholik kot alkoholik. Žalostno. Najbolj pa trpimo mi, družinski člani. Ksenija http://picasaweb.google.com/xency.k

11. jan 2009 19:53

ksenjako se strinjam. tisti k pije nič ne trpi. saj mu je vseen za cel svet, samo da on dobi svojo dozo. žabica21

11. jan 2009 20:02

žabica21 je napisal/a:

ksenjako se strinjam. tisti k pije nič ne trpi. saj mu je vseen za cel svet, samo da on dobi svojo dozo. žabica21

 

Ja, in se kasneje ne spominja, kaj vse je v pijanem stanju počel in govoril. Zato za njega problema ni, okolici pa ne verjame, kakšen je v pijanem stanju, ker se ničesar ni zavedal.

 

Reševanje problema je odvisno tudi od tega, kako globoko je že zabredel. Ali bo dovolj močna volja in želja, da se zaradi družine spravi v red, in opravi to družina sama (je izvedljivo, potrdila praksa) ali pa je potrebno zdravljenje.

Fresh in Lisa sta super napisali.

 

Mamamia

 

 

mamamia

11. jan 2009 20:06

Ni ravno tako, da alkoholik nič ne trpi. Ponavadi odvisnost izvira iz osebnih težav. Res pa je, da zelo trpi tudi okolica in še posebej hudo je, če so prisotni otroci. Univerzalne rešitve ni, žal. RadaJem

11. jan 2009 20:16

Alkoholik se nikoli ne bo sam odločil za zdravljenje, ker se sam ne zaveda, da je alkoholik Ne prizna! Misli, da lahko obneha kadar koli hoče! Potrebno mu je postaviti ultimat in to hud! Usekati tam kjer najbolj boli! In vztrajati do konca, BREZ popuščanja! In ko se taka oseb odloči za zdravljenji ji je potrabno stati ob strani, hoditi z njo na terapije. In čez nekaj časa se LAHKO vse ponovi! Alkoholik bo vedno alkoholik, čeprav zdravljen (to ne pomeni, da bo vedno pil, le takšna je njegova diagnoza in to pomeni, da obstaja možnost, da se ponovi)! Kar pa še ne pomeni, da je potrabno obupati nad njimi, Nekateri postanejo prav super ljudje, nikoli povratniki. Na žalost pa jih veliko je. V takšni situaciji je bil svak! Sem pa v okolici videla veliko ljudi, ki so si zatiskali oči. Predvsem svojci. In so popuščali in dosegli nič. Nažalost veliko ljudi skriva to, se sramuje, tudi zato se posleično ne odločajo za zdravljenje, da ne bodo ožigosani. Stigma Ukrepati je treba, samo od sebe se nebo nikoli in nikdar popravilo, kvečjemu poslbšalo. To je seveda moje mnenje in izkušnja z svakom Iwana