11. jan 2009 15:08
V Sloveniji je 200.000 alkoholikov, ki s svojim načinom življenja vplivajo in uničijo še vsaj 4 druga živenja svojih družinskih članov. Veliko število in grozljive izskušnje.
Najbližji mi je komentar od Fresh, sama pa bi svetovala naslednje. Ker je zadnjo obljubo prelomil, bi vložila zahtevek za ločitev, ki se običajno razreši v nekaj mesecih, pa še takrat se lahko predlagatelj umakne. Resna grožnja z ločitvijo je v praksi resen dejavnik za zdravljenje, pri katerem pa mora sodelovati tudi družina.
Dokler ima alkoholih udobje, ki bi ga naj imel samo v primeru, če bi živel brez alkohola, nima interesa, da bi se zdravil.
Na drugi strani pa je treba oceniti, kake so posledice, če človek neha piti: nenadoma gleda parterja drugače, to pomeni, da je bolj natančen, odpadejo vse zabave in srečanja, odpadejo prijatelji, ki bodo vztrajno ponujaji samo en pirček in negovali dvom o tem, ali so tudi sami za zdravljenje.
Večji problem je služba: če je ta povezana s poslovnimi kosili in nefomalnimi pogovori za gostilniškim pultom, potem je trda pot. Po mojem dobrem poznavanju razmer bi morali alkofolizem uvrtsiti med poklicne bolezni za npr. komercialiste, direktorje, ki jih same navade tega kroga vodijo v propad.
Večina slovenskih moških pije, ker ne zmorejo reševati težav, ki se naberejo, ker ne zmorejo dovolj samozavesti, da bi se uveljavili v poslu, družini in rabijo nekaj, na kar se šlepajo. Nekateri mođki drugih narodov se udejanijo tako, da se stepejo, da bentijo čez državo in oblast in se gredo gostilniško poltiko, vzamejo ženam njihove temeljne pravice in nastopajo kot avtoritativni vodje družin. Z njimi ni lepo živeti, je pa bistveno manj alkoholikov. In tudi samomorilcev.
Alkoholiki pred in med zdravljenjem grozijo s samomorom in ga velikokrat tudi naredijo. Na to je treba biti pripravljen.
Alkoholizem je socialna bolezen, pri kateri je treba zdraviti celo družino.
Že desetletja berem vse, kar se nanaša na ta problem in sem skušala potegniti drobce iz moje profesionalne ( žal se je bilo treba ukvarjati tudi s tem) in iz zasebnega življenja, kjer je dovolj primerov. Naj povem, da je moj kronski primer iz službe, bil na zdravljenju 7 x, nato pa so ga v drugem podjetju prestavili na delo na teren in je spet padel nazaj. Pred časom sem ga srečala, invalidsko upokojen, senca človeka. Največjo oviro so predstavljali vodilni delavci: direktor je prihajal v službo pijan ko svat, tam b 14.30, da se je z rokami držal za mizo, da je je imel bele nohte in izbuljene oči. Ostali, ki bi morali pomagati, so bili podobni. Zdravnik mu je dal bolniško za nazaj, ko je en teden ćemel v stanovanju in pil ( mi je prišla povedat žena), ko se je napil tako, da je padel pod mizo v pisarni, so storili vse, da mi ni prišlo na ušesa, in bognekaj, kaka disciplinska in odpust. Gledala sem komercialiste, ob treh popoldan trde ko mavre, smrdelo jim je iz ust, vendar so nekako uspeli hoditi. Šele po nekaj letih sem ugotovila, kaj pomeni : Iskati lahterno.
V sosednji pisarni je zvonil telefon kot nor, zato sem vstopila v trenutku, ko so bila odprta vrata v vgradno omaro za vrati. Na štirih policah so bile razporejene steklenice žganih pijač, od viskija, konjaka, do šnopsa od Karljiva, tepkovca od Slavca, Stanetova slivovka. In vse to je bilo spodobno napisano na vsaki literski steklenice.
Priznam, da me je skoraj kap. Stala sem odprtih ust in nisem vedela, kaj naj rečem. Nekaj sodelavcev je stalo kot vkopanih in so samo gledali, kaj se bo zgodilo. Čeprav sem imela možnost, da bi ukrepala, sem vedela, da bo vselej pijan direktor ( ki so ga zaradi goljufanja nato odstavili), naredil vse, da se ukrepi ne bodo izpeljali. Sforsirala sem stoječi zajtrk, ki so ga tisti zapisti primerki, ki so bili ob 11. oo "žejni ko gadi", odnesli domov.
Čeprav so skrivali pred mano flaške, iz katerih so zizali za vsak rojstni dan, mi je nekega martinovega uspelo vstopiti v hrupno pisarno, kjer so izpraznili 10 litersko plastenko mladega vina. Vodja čistilne službe mi je prišel povedat naslednji dan, ker so imeli pripombe na čistilce, ki so v zadnjem trenutku prali okna, ki so bila v ceni. Vedela sem, kaj govori, ker sem vse videla.
Naj pripomnim, da je šlo za elitno komercilano službo z zelo velikom prometom. Podjetje so potem razformirali, ker je ustvarilo strašno izgubo. Alkoholik ne more biti dober delavec in se mu odvisnost pozna na slabih rezultatih.
Odločitev je pač osebna odločitev, ki upošteva monogo dejavnikov, ki jih mi ne poznamo. Hotela sem samo povedati, da stvari še zdaleč niso tako preproste.
V naši družbi pa velja, da je veliko večja sramota biti zdravljen alkoholik kot pa biti alkoholik, ker je to bojda slovenski značaj, zdravijo pa se bojda reve.
F r i n a