10. dec 2008 15:56
Kakor koli obračamo, nek sistem plač mora biti, sicer bi bila anarhija.
Osnovno socialno merilo bi moralo biti, da najnižja plača zadošča za osnovne potrebe. Način izračunavanja je znan. Tisti, ki brez lastne krivde ne zmorejo doseči tega osnovnega praga (bolezen, drugi razlogi), bi morali dobiti pomoč od države.
Ampak to je možno le v idelanih razmerah, ki jih seveda nikjer ni.
Izobrazba mora imeti svojo ceno, a ne more biti edini in odločujoči dejavnik. Tudi pot do izobrazbe je zadnja leta bistveno težja kot kdaj prej - sem že kar nekaj časa na svetu in lahko neke stavri primerjam. Ne ocenjujem nekega sistema, pač pa navajam dejstva in ta kažejo, da si vse manj mladih lahko privošči primerno šolanje.
Žal pri nas še nismo iznašli formule, ki jo poznajo ponekod na zahodu - za nadarjene, ki nimajo materialnih možnosti za dober študij, poskrbi država. Ali se (tudi zasebne) fakultete trudijo za nadarjene študente in jih štipendirajo, da pri njih študirajo (sploh športnike, glasbenike, za karkoli izjemno nadarjene, ne glede na področje; kaj šele za talente za naravoslovne vede; tako imajo možnost za študij tudi mladi iz socilano šibkih družin, ne le tisti, ki imajo denar).
Ne znam si predstavljati, kako bodo starši posalli na študij otroka, če znaša družinski proračun 600, 800 ali celo tisoč evrov. Otrok mora preko študenta delati sam, to mi je edini način, ki ga vidim. Ker imava z možem nadpovprečne plače, pa sta dva študenta, od tega ena v Lj, kar precejšenj strošek in se pas vedno bolj zateguje.
Pri vsem tem pa gre življenje svojo pot in eni se znajdemo v stimulativnem, zanesljivem okolju, drugi se v državni - javni službi trudijo (ali znajdejo) vsak po svoje, gospodarstvo je sploh zgodba zase. Še dobro, da imamo vsaj sindikate, katerekoli usmeritve že, ki skrbijo, da imajo zaposleni na nižjih delovnih mestih, ki tudi niso toliko spretni pri poznavanju raznih predpisov in jih zato lastniki in vodilni lažje zmanipulirajo in jih žejne čez vodo peljejo, vsaj nekakšnega zagovornika oziroma zaščito. Do neke meje seveda, ker pridejo stvari tudi do točke, ko sindikati ne morejo nič več.
V odnosu delodajalec - delojemalec je pa tako, da sit lačnemu ne verjame. Kdo je sit, vemo.
Mamamia
mamamia