20. nov 2008 1:36
mamamia je napisal/a: |
Še vedno je edina prava pot pogovor z razredničarko, ravnateljem, šolskim psihologom in s starši otrok, ki ga maltretirajo. Sem osem let sedela v svetu staršev in marsikaj videla. Izkazalo se je, da mora biti toleranca kakršnega koli nasilja na šoli ničelna, od prvega pojava dalje. Ni druge. Mamamia
mamamia |
Točno tako, to je edini učinkovit način. Pazite zdaj, jaz sem pri tej problematiki večkrat na oni "drugi strani", po domače povedano, moj sin je bil že večkrat nasilen do sošolcev (hkrati pa včasih sam žrtev psihičnega nasilja). Je velik, močan fant, z dobrim znanjem in učnim uspehom, ki pa prave samozavesti nima. In se na "špikanje", vzdevke in podobno v skrajni situaciji odzove skrajno neprimerno: z vračanjem grdih besed, z odrivanjem, na žalost tudi z udarcem.
Na sreči sem za ta vzorec obnašanja (ki ga doma ne poznamo - še en dokaz, kako otroci v različnih okoliščinah različno funkcionirajo) izvedela prvi mesec na prvi razredni uri v prvem razredu.
S pogovorne ure sem odšla objokana in obupana. saj ni bilo za verjet. pa je moralo biti in to, drage mame, je prvo kar lahko naredimo, če hočemo otroku pomagati.
Najprej se je treba sprijazniti s tem, da otrok IMA problem, da je treba ta problem začeti reševati TAKOJ in si ne zatiskati oči v smislu....se bo že samo uredilo (velja za oba primera - če je otrok žrtev ali nasilnež).
Ne, ne bo se.
No, jaz sem imela srečo, da je mojega sina prvi dve leti spremljala ena razredničarka in skupaj smo naredili načrt, kako to premagati. Otrokovo težavo sem sama izpostavila vsaki naslednji razredničarki in ji že na začetku povedala, da želim sodelovanje. Ne v smislu pošiljanja "podpisov" domov ampak v smislu rednih sestajanj ter njenega stalnega nadzora v razredu.
Veste, nasilnih dejanj svojega otroka nisem nikoli in jih ne bom nikoli zagovarjala, pa vendar me je v pogovorih z učiteljicami večkrat zbodlo, ko sem izvedela, da je imel udarec mojega sina za povod večdnevno "špikanje" in zafrkavanje sošolca, ki je potem usodni udarec dobil. Pa so bili obveščeni o otrokovem vedenju tudi tisti drugi starši, ki se na pozive iz šole sploh ne odzovejo. Če pa se že, napadajo učiteljico, da ni sposobna, da je otrok samo premalo zaposlen in pametnejši od drugih, ki mu gredo na živce....da lahko govori kar hoče, saj nikogar ne tepe ......, ali pa da to ni res, da "naš pač ni tak".....
Meni pa je hudo, da kljub dobri volji in popolni netoleranci do nasilja, moj otrok "znori" in se maščuje, ker tiste zafrkancije noče več prenašati.
In kako naj se počutim, ko se mi včasih zdi, da je edino meni mar za otroke, ki so bili "žrtve" mojega otroka?
Pa takrat, ko na roditeljskem sestanku jasno povem, da se zavedam, da se je moj otrok včasih obnašal nasilno, da pa se zavzemam za NETOLERANCO do nasilja povsod, doma in tudi v vseh šolskih prostorih. Pa se najdejo starši, ki z nasmehom rečejo: "Ja kaj pa je to takega, otroci so se zmeraj tepli in se še bodo.....večji so zmeraj težili mlajšim, tako pač to gre....", kot da je to popolnoma normalno!!!
Kaj naj pa učitelji naredijo v takih primerih? Ko staršev ne dobijo k sodelovanju? Ali le nemočno čakajo, da bo tisti problematični mulc končal šolo in ga ne bo več?
V glavnem, avtorici teme sporočam, naj vztraja in zahteva VARNO okolje za svojega otroka. Bodi odločna, učiteljici predlagaj, da prideš na pogovor vsak mesec, da bosta skupaj ugotovili, kakšno je stanje in druga drugi poročali o napredku. Tako te bodo jemali resno.
Drži se!
mamaF - Mojca